Obglavljeno povračanje hrane do notranijh krvavitev

Disgorge

Ljubljana / Channel Zero
12. 11. 2013

V torek se je v Ch0 ustavila prava karavana bendov, ki jih mediji deklarirajo kot predstavnike brutalne(jše) šole death metala. Zaradi težav na poti se je vse skupaj začelo s kar fino zamudo, ampak nato potekalo zelo hitro in tekoče. Najbrž nihče ni imel kaj dosti proti zamudi – jebiga, so stvari, na katere se ne da vplivati, smo pač spili kakšno pivo več, malo nas je sicer zeblo, ampak, kot rečeno, jebiga, to je death metal.

Večer so začeli avstrijski Morthem, meni osebno popolna neznanka. Spletni portali nam povedo, da so do sedaj povili en demo Lynch The Liars (2013) in da igrajo death metal. Zasedba se v letih obstoja (od 2007) ni kaj dosti spreminjala, vmes so leta 2010 zamenjali le pevca. In res igrajo death metal, ki mu mirno lahko dodamo tudi oznako brutalni, to pa je tudi vse. Saj so še kar zanimivi, za prve predvozače več kot primerni, je pa res, da njihova glasba zaenkrat v ničemer ne odstopa od ustaljenih obrazcev žanra. Trendov več kot očitno ne postavljajo, ampak jim le sledijo. Publike je bilo v dvorani le za vzorec, pa še ta jih je le precej mirno opazovala.

Naslednji so bili na vrsti Beheaded z Malte. Na sceni so od leta 1991, do sedaj pa so izdali štiri albume, če se ne motim, vsakega z drugim pevcem, zadnjega Never To Dawn (2012) s Frankom Callejo, ki seveda kruli tudi na tej turneji. Lahko pa mirno rečemo, da se je fantom nastop ponesrečil. Meni osebno so njihove plate zelo všeč. Tudi oni ne odkrivajo tople vode, ampak z brutalno natančno naspidiranimi kitarami, brnečim basom in kirurško hitrim in natančmin bobnanjem ustvarijo primerno podlago za vokalistove kruljaške vaje, česar sem se veselil tudi v živo. No, pa jo je poleg njih zagodel še tonski škrat. Zvok bobnov (pa še ogaben je bil) je povozil cel band, tako da od njihovega nastopa res nismo imeli veliko.

Je pa slab okus po njihovem nastopu kaj hitro popravila NY brutal institucija Internal Bleeding, ki za naslednje leto (končno!) obljubljajo naslednika njihovega zadnjega albuma Onward to Mecca, ki je izšel že davnega leta 2004.  Bandu so v preteklosti kritiki očitali, da so le »rip-off« Suffocation ali Cannibal Corpse band, in, roko na srce, do neke mere je to tudi res. So pa po drugi strani brutalni, veseli, dobri glasbeniki, predvsem pa igrajo naglas in znajo narediti žur. To zadnje jim tega večera sicer ni najbolj uspevalo, saj je bila zelo redko posejana publika tudi precej statična, je pa pevec s svojimi pozivi k gibanju, moshanju in »tekanju« le razgibal par obiskovalcev. Ostali smo medtem lahko uživali v predstavi starih odrskih mačkov, no, kar živali, ki so nam parali ušesa s hitrimi in brutalnimi riffi, ki so tistim, ki so to želeli, seveda omogočali tudi ritmično stresanje skalpa, bas je bobnel in pokal, kot se spodobi, ter skupaj z ultra natančnim in brutalnim bobnanjem povezal zvočno sliko v celoto, ki se ustavi šele, ko imajo vsi prisotni polomljene vse kosti ter (najbrž) tudi počeno lobanjsko dno. Za posladek so odigrali še par komadov s prihajajoče plate, ki obeta, da bodo fantje brutalizirali, dokler bodo živi. Aja, vokal. Premočrtno, no-bullshit, death metal kruljenje in lajanje, ki brez težav zadovolji vsakega fana tega žanra. Po najslabšem nastopu večer torej takoj zmaga večera. TOP nastop, škoda, da niso igrali pred polnim klubom …

Kot zadnji pa so na oder splezali Disgorge, ki na zahodni obali ZDA, točneje v San Diegu že od leta 1992 (s krajšo, nikoli uradno, prekinitvijo v letih 2006–2011) nosijo prapor brutalnega death metala. Fantje so v preteklosti zamenjali nebroj članov, očitno pa z novim pevcem in basistom spet našli tudi voljo za nastope, čakamo pa tudi novo plato. Kot vsi bandi, ki so tega večera nastopili, tudi oni igrajo grmeče-drveči, kosti-lomeči brutal death metal, kjer so kitare naspidirane do maksimuma, bas bobni in brenči, bobnanje pa stavi na kombinacijo hitrosti, natančnosti in brutalne moči, čez vse to pa, kot ata na mamo paše kruljenje in cviljenje, ki se ga ne bi sramoval noben prašič, ki je ravno v fazi žrtvovanja svojega življenja za klobase, krvavice in ostale dobrote. Teme njihovih besedil so blizu vsem anti-kristjanom, ljudem, ki so razočarani nad stanjem naše civilizacije na splošno, ter seveda psihopatskim morilcem, posiljevalcem in ostalim produktom zahodne »civilizacije«. Res pa je,  da je bila ura že pozna, Internal Bleeding so pred njimi odigrali precej bolj razgiban in zanimiv set, tako da so me kljub zelo korektnem igranju, v katerega so vlagali dovolj energije, in ob primernem zvoku začeli kaj hitro dolgočasiti, tako da sem dokončal pivo in odšel po dobre pol ure njihovega nastopa.

Pod črto: imeli smo priliko videti prijeten in dovolj raznolik brutal paketič, ki bi si zaslužil bistveno več publike, ki bi zagotovo naredila über-fešto, ampak, jebiga, vsega se v življenju pač ne da dobiti. Več takih koncertov ter seveda večji obisk!

Rok Erjavec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.