Obetaven začetek Blues festivala Postojnska jama

Eric Gales

Postojna / Jamski dvorec
21. 11. 2013

Blues festival Postojnska jama, edini veliki slovenski festival namenjen temu glasbenemu žanru, letos praznuje že 10. obletnico. Kljub odlično zastavljenemu programu sezone, ki obsega pet četrtkovih večerov, je enega izmed svojih vrhuncev doživel že v drugem.

V nabito polnem Jamskem dvorcu je v četrtek nastopil ameriški glasbenik Eric Gales. Eric je eden tistih kitaristov, ki te dobi na prvem solu in zanimanje zanj poglobi z vsakim naslednjim premikom po vratu kitare, na katero obrnjeno na glavo igra z levo roko (kljub temu, da je desničar). V Postojni je nastopil s svojim triom, v katerem sta poleg njega še Orlando Thompson, bas in Nick Hayes, bobni in s katerim je posnel zadnji, v celoti inštrumentalen album Ghost Notes.

Gales ne skriva, da je željan pozornosti. Še manj je na mestu, da bi kdorkoli, ki je bil tisti večer tam skrival, da mu je ne nameni z veseljem. Že v prvi pesmi je pokazal svojo agresivno stran, a hkrati vso strast in emocije, ki jih pripelje v svoje pesmi. Njegova čustva so se stopnjevala, ko je z ženo, ki je tudi njegova menedžerka, odpel pesem Block The Sun z albuma Relentless. Nadaljeval je v akustični izvedbi pesmi Grandaddy Blues, posvečeni svojemu pradedu Dempseyu Garrettu Sr., znanemu po tem, da je igral z Muddyjem Waterson in Howlin’ Wolfom. Eric ni ravno fantastičen pevec, še manj je, v nasprotju z znanjem igranja kitare, v tem tehnično podkovan, vendar to še ne pomeni, da v svojem vokalnem izrazu ni ekspresiven. Le-tega dodatno nadgradi v nepredvidljivem fraziranju in impresivnih solih kitare. Z igranjem širi meje svojega glasbenega materiala, akordno strukturo pa dobro in premišljeno prilagaja podlagi ritma. Z njo v prefinjenem harmoničnem dogovoru ustvarja zanimivo medsebojno igro, ki v trenutkih doseže pravi ritmični orkan. Prvi del nastopa je Eric namenil svojim pesmim in Hendrixovi Little Wing, ki je požela nekoliko manj zanimanja. Sledil je premor in čas namenjen promociji zadnjega albuma, deljenja podpisov in fotografiranja z najbolj vdanimi oboževalci. Drugi del je bil v večji meri posvečen priredbam, pri čemer je izstopalo simpatizerstvo z Jimijem Hendrixom. Del besedila iz njegove Purple Haze, »… excuse me while I kiss the sky…« je spremenil v »…excuse me while i kiss my wife…« in tako ponovno na piedestal postavil naklonjenost ženi. Sledila je medley izvedba Zeppellinove Kashmir in Back In Black od AC/DC, ki se je zaključila v Hendrixovi Voodoo Child. Izbrankam je dodal svoj šarm in jih zaključil s svojim zvokom in slogom.

Eric Gales ne skriva simpatij do legendarnega Jimija Hendrixa. Ne glede na to, da ga glasbeni kritiki radi primerjajo z njim, ne stoji v njegovi senci, ampak vedno bolj tesno poleg njega. V četrtek je dokazal, da je v svoji glasbeni poti dobro uhojen in predan idejni zaveznik časovne preizkušnje blues-rock stila. Njegova glasbena evolucija je impresivna in nedvomno ena tistih, ki jih je vredno spremljati.

Kaja Jezernik

Povezani članki:

Značke: