Neisha – Muza moj’ga bluza predstavila novo ploščo

Neisha

Ljubljana / Cankarjev dom / Linhartova dvorana
30.10. 2013

Neža Buh-Neisha je septembra izdala svoj četrti studijski album in ga poimenovala Za vesoljke in kavboje. V več intervjujih je dejala, da se pri pesmih, ki so ugledale luč sveta, ni ozirala na nič drugega kot na svoj okus in želje. Nastala je zmes pesmi iz različnih vetrov, med katere so se tokrat, poleg popa, pop-rocka, nekaj elektronskih bitov, soula, jazza vmešali tudi elementu countrya, ki pa ne deluje  najbolj prepričljivo in ustrezno pevkinemu vokalu. Z domačega kavča sicer poslušljiv izdelek, a z manjkom konceptualno-vsebinske note njenih prejšnjih plošč, ki celovitosti enotne glasbene zgodbe ne vzdrži, a za predvajanje posameznih singlov na radijskih postajah ustvarjalke ni potrebno skrbeti. Muza moj’ga bluza, Zvezdni prah, s katerima nadaljuje dosedanji glasbeni izraz, Mihael pa še kakšna bodo bile v prihodnje stalnica radijskih postaj. Septembrski izdaji plošči so v začetku oktobra pričeli slediti tudi koncertni nastopi. Nastop v Linhartovi dvorani je bil tretji po vrsti, promoviran po Ljubljani tudi z jumbo plakati in oglaševan kot koncert, katerega v okviru jesensko-zimske turneje ne gre zamuditi. Morda bi bilo bolje, da bi ga.

Ko stopiš v dvorano in na odru za klavirjem že sedi osrednja akterka, obkrožena z ducat dekleti, ki so se kasneje izkazale za balerine, se mi je sprva zbudila radovednost in sem si pri sebi rekla »ooo, to bo pa nekaj novega, drugačen začetek koncerta«. Ko sem kakšno minuto kasneje ugotovila, da se koncert še ni začel, temveč so nastopajoči šele zaključevali s pripravami, so se mi prebudila vsa recenzentska čutila.

Ne tako zelo kratko, a jedrnato in predvsem brez slepomišenja. V osmih letih obiskovanja njenih koncertov je bil to moj njen najslabši koncert ter najslabši slišan in neorganiziran koncert v Cankarjevem domu, kadarkoli. Prvi koncert v Linhartovi dvorani, s katerega sem želela predhodno oditi in se mi ob koncu ni zdelo, da bi plosknila z dlanmi več kot trikrat, pa še to le iz vljudnosti do njenega dosedanjega ustvarjanja in koncertiranja. Neisha je še vedno ena izmed redkih celovitih glasbenih ustvarjalk na naših tleh in z naravnim talentom malokaterega glasbenika, a prehajanja med žanri, od popa, pop-rocka, soula, pianističnih solaž, do priredb Bruca Springsteena in Rolling Stonsov, z novim albumom pa tudi do na countryu temelječih pesmih in pesmi primernih za vaške gostilne, lahko na odru, kot je Linhartova dvorana, deluje le v primeru uigranosti nastopajočih. Avtorica, izvajalka, pianistka, skladateljica je v intervjuju za osrednjo komercialno televizijo po koncertu med drugim dejala »…imeli smo tudi intenzivne vaje, poleg tega pa, hvala bogu, to ni bil prvi koncert na turneji.« Sodeč po izvedbi na koncertu vaje z Vidom Žgajnerjem na klaviaturah, Boštjanom Gradiškom na bobnih, Mitji Novaku na kitari in ukulelami ter Jerneju Kržiču na baskitari niso bile dovolj intenzivne in učinkovite, saj na odru niso delovali kot enoten, temveč precej razpuščen in z izjemo dveh pesmi neenergičen bend, ki je imel na začetku koncerta še zvokovne težave, saj so v prvi tretjini koncerta delovali kot, da proizvajajo zvok tam nekje daleč stran, v občinstvu pa smo poslušali nekakšen odmev. Glede na dosedanje izkušnje z Linhartovo dvorano ta ni bila vzrok težav. Te so bile prej na mizi med koncertom in pred njim na samih nastavitvah in ojačitvah posameznih članov ekipe. Ko se je Neishi pri drugi, bolj rockerski izvedbi Muze moj’ga bluza, pred koncem koncerta, na električni kitari odru pridružil njen brat, Matija Buh, njegovih solaž skorajda ni bilo mogoče slišati. Ko so se pri večih izvedbah na odru pridružili Tomaž Gajšt na trobenti, Gorazd Buh, tudi njen brat, in Bojan Zupančič na saksofonu ter Jure Tori na harmoniki, zvočna slika zopet ni bila ustrezno prenastavljena in ko so ob dodatni izvedeni Planeta za zadet, ne na željo publike kot je to običajno, člani banda dobili priložnost za kratko solo preigravanje, njihovo muziciranje zopet ni prišlo zvokovno do izraza. Dodatno težavo je predstavljal vokal izvajalke, saj pri nekaterih novejših in manj znanih pesmih besedila niso bila razumljiva. Da z njenim vokalom vendarle ni nič narobe, je bilo moč slišati v najbolj dostojni, pianistično-kitarski, izvedbi edine angleške pesmi na albumu  I Know You Too Well. Priokus celotnega koncerta, na katerem je sicer predstavila prav vseh enajst pesmi z albuma in le nekaj uspešnic, je še dodatno pokvarilo neokusno koketiranje izvajalke s publiko. Oblečena v kratko izzivalno črno spalno kombinežo si je ob vsakem premoru med pesmimi sedeča za klavirjem, kjer je preživela večino koncerta, popravljala odprtost dekolteje. Da le ne bi zgrešili zlatega modrčka in opazili, da je v zadnjem obdobju s treningi v fitnesu svojo postavo izklesala do ravnega trebuha in mišičastih nog, najuspešneje do sedaj. Ni bilo mogoče, da komurkoli to ni ušlo. Kot tudi ne miganje z zadnjo platjo obrnjeno proti publiko, gor in dol, pri pesmi Gloria. A vsaj sama ga nisem razumela, ni se mi zdelo seksi niti posrečeno. Od popa, soula, pop rocka, countryja smo prišli še do nekakšnega barskega striptiz plesa. Razumela nisem tudi obnašanja njenih blond prijateljic in prijatelja, če se jih sploh lahko kot take opredeli, med katerimi je bila tudi pevka Alya, ki se ji je na odru pridružila pri izvedbi pesmi Tandem, povsem slučajno kakopak. S preglasnim petjem so tako njeni prijatelji, vsaj za moj okus, uničili izvedbo pesmi Malo tu malo tam, pri kateri so se Neishi pridružili tudi baletniki. Pa tudi sicer so obnašali, kot da so na neki interni zabavi in ne koncertu v dvorani, v kateri priložnosti za koncertiranje ne dobi vsak in kjer nastop za nobeno glasbenico in glasbenika ne bi smel biti samoumeven.

V kolikor ste del Neishine ekipe in ste po naključju ali namerno pristali na našem portalu, vam za tole oceno neke recenzentke ni potrebno skrbeti, zamahnete lahko z roko ob izreku “Kdo hudiča pa je ona/jaz?« Pozabite name. Če ste del njene ekipe, imate skrbi že tako čez glavo. Vsaj morali bi jih imeti. Prvič, ker sodeč po mlačnem odzivu publike ob koncu koncerta, z izjemo blond starlet in enega moškega pripadnika iz prijateljskih krogov same izvajalke, očitno nisem edina koncerta  doživela na tak način. Drugič, precej prazna Linhartova dvorana. Obiskovalcev se je nabralo le okoli tristo, pri čemer je bila tretjinsko, če ne celo v večjem obsegu, zasedena s strani novinarjev in prijateljev nastopajočih. Kje so že časi, ko je Neisha napolnila Linhartovo in Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, s simfoničnim orkestrom RTV Slovenije napolnila Križanke ter leto in pol nazaj z Big Bandom RTV Slovenija Kino Šiška? Niso vsi odgovori v krompirjevih počitnicah in praznikih ter zmanjšanju kupne moči. Je preigravanje  z zvezdniškim statusom, kar potrjuje število medijskih predstavnikov na koncertu, število fotografov, število snemalcev, mogoče brez publike? Tretjič, morda se morate vprašati, katero publiko nagovarjate. Najstniško poslušalstvo pevke Alye in fensi sceno samooklicanega zvezdništva, katere pripadnic in pripadnikov nihče ne pozna in ki ga je tekom koncerta odlično demonstrirala njena prijateljska ekipa s stalnimi izhodi skozi stranska vrata iz dvorane, ob katerih se mi je postavljalo vprašanje »kje je ata Rotovnik, da naredi malo reda v svoji hiši«?

Izvedba preprosto ni bila na ravni kakovosti preteklih njenih koncertov v prej omenjenih kulturnih ustanovah. Leto in pol nazaj sem bila navdušena nad njeno priredbo pesmi Bruca SpringsteenaI’m on Fire, ob poskušanju tokratne izvedbe sem se spraševala, ali ga izvaja ista izvajalka. Odnos do izvajanje glasbe ni bil enako zavzet, uigranost zasedbe na nedovoljšnji ravni, preveč je bilo poudarka na postranskih neglasbenih dejavnikih. Zdelo se je, kot da bi poslušali izvajalko, ki je komaj stopila na glasbeno prizorišče, ki ima nedvomno kvaliteto, a se še lovi, se išče, katere čas še prihaja, kot sta pela skupaj z Vladom Kreslinom. Ali je tako nesamozavestna, da ne verjame v lastno kvaliteto, svoje zmožnosti in talent ali pa ji preprosto naše glasbeno tržišče ne predstavlja dovolj motivacije in izziva, na tuji trg pa je (pre)težko prodreti? Po koncertih se ponavadi ne poraja toliko vprašanj, a po tokratnem žal ne gre drugače. Bil je slab.

Polona Černič

 

Povezani članki:

Značke: