In Memoriam Janez Gregorc

Janez Gregorc

Ljubljana / CD / Klub CD
11. 11. 2013 

Minilo je leto dni, odkar nas je zapustil vsestranski slovenski skladatelj, aranžer in pedagog Janez Gregorc, znan po inovativnih zamislih, ki jih je pretočil bodisi v jazzovsko, filmsko, baletno ali klasično glasbo. S svojimi deli je takorekoč zaznamoval več desetletij slovenske glasbe, a tudi generacije, ki mu sledijo. Izobraževal se je na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Lucijana Marije Škerjanca, medtem ko je iz kompozicije diplomiral pod mentorstvom Blaža Arniča, na študij aranžiranja pa se je podal na Berklee College of Music v Boston. Tekom svoje kariere je prejel več nagrad in priznanj, veliko vlogo pa je imela tudi pedagoška stran njegovega dela, saj je dolga leta poučeval v Gradcu, bil profesor jazz harmonije, aranžiranja in improvizacije na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter profesor na Pedagoški akademiji v Mariboru. Bil je tudi producent za jazzovsko glasbo na RTV Slovenija, v 60-ih letih pa je soustanovil študentski jazzovski orkester Ad Hoc, ki je za tiste čase deloval na zavidljivem nivoju. Poleg tega je bil tudi velik estet, ljubitelj vsega lepega, pa naj bo zvočne ali vizualne umetnosti.

Bržkone je bilo prav to čutiti tudi na koncertu In Memoriam Janez Gregorc, ki ga je pod dirigentsko palico Tadeja Tomšiča pripravil Big Band RTV Slovenija, ki se je predstavil z izborom enajstih skladb. Gregorčevo delo je bilo izvirno in sčasoma je razvil svoj prepoznaven zvok, v katerega je vpletel ne le osebnost, marveč tudi filozofijo in globoko razmišljanje, ki sta stala izza vsake napisane skladbe. Že to priča o tem, da njegovih del ne gre jemati zlahka, ne pri poslušanju, še manj izvajanju. Prav iz tega razloga je še kako pomembno, da se v posamezne skladbe poglabljamo počasi, se z njimi zbližujemo postopoma in jih skušamo poduhoviti.

V večer nas je popeljal Adam Klemm s solističnim uvodom v skladbi Entrance, ki pa se je zaključila precej bombastično. A že en sam pogled na glasbenike je slehernemu poslušalcu dal vedeti, da so tu ta večer le zato, da igrajo. V spomin svojemu kolegu Janezu Gregorcu. Kar je redko in prav tisto, kar marsikdaj pogrešam. A tokrat jim je uspelo, od začetka pa vse do konca. Morda tudi zato, ker so si bile skladbe med seboj tako raznolike, da se je zdelo, da vsaka v njih samih, kot tudi v nas, vzbuja nov spekter občutij in razpoloženj ter zahteva vso pozornost, kar jo premoremo. Prav zato se ne zdi smiselno podrobneje analizirati izvedbe posameznih skladb. Primož Fleischman je v solističnem delu na sopranskem saksofonu v skladbi Forsaken Lake še dodatno okrepil misel o raznolikosti Gregorčevih del, ki ustvarjajo široko paleto vzdušij, isto pa bi lahko trdili za dinamiko, ki je bila tekom celotnega večera precej izrazita. Posebno pozornost je s svojim virtuoznim klavirskim uvodom in čustvenim, nežnim ter prav posebno liričnim nadaljevanjem vzbudila skladba Ikona, za katero se je zdelo, da v sebi nosi tudi nekaj zamolčanosti.

V zadnji tretjini koncerta se je zasedbi pridružila še tokratna solistka, ena najvidnejših slovenskih jazzovskih pevk današnjega časa, Nina Strnad. Skupaj so izvedli skladbo, ki jo v zgodovini slovenske glasbe brez vsakršnih zadržkov lahko nazivamo kot najlepšo. Ptica brez kril z besedilom Elze Budau se preprosto vsakič znova zapiše v srca slehernega izvajalca in poslušalca, zato se ne gre čuditi, da so njeno izvedbo celo ponovili. Še eno besedilo Elze Budau se je znašlo na repertoarju, in sicer Noč, medtem ko je zadnjo, Greyhound, prispeval Dušan Velkaverh. Nine bržkone ni potrebno posebno predstavljati, saj njene interpretacije same zase pričajo, da gre za vokalistko, ki je tehnično dovolj podkovana, da brez pomislekov zapluje v svet proste vokalne improvizacije, a je hkrati ohranila dovolj osebnega pristopa, da si na odru tisto, kar interpretira, dovoli tudi doživeti. Emocije tako nikakor ne izostanejo.

Izostale pa niso niti na tem koncertu, in rekla bi celo, da so bile le-te v prvem planu. Morda tudi zato, da bi nas zbližale z njegovimi sicer zahtevnimi deli, ki pa vse prevečkrat ostajajo zapostavljena.

Nina Novak

Povezani članki: