Hommage à Sergio Endrigo – 1947

Hommage à Sergio Endrigo - 1947

2012, Menart

Plošča 1947 je poklon italijanskemu pevcu in kantavtorju Sergiu Endrigu, ki je bil najprepoznavnejši po kanconah in izvedbah južnoameriških pesmi. Rojen je bil v Puli leta 1933, a je po vojni, štirinajstleten, skupaj z mamo zapustil Istro in odtlej živel v Italiji. Svoje prve vidnejše uspehe je dosegel v 60-ih letih minulega stoletja, leta 1968 pa je s pesmijo Cancone per te osvojil prvo mesto na festivalu v San Remu. Tekom svoje bogate glasbene kariere je sodeloval s številnimi pesniki (Pier Paolo Pasolini, Giuseppe Ungaretti idr.) in glasbeniki (Toquinho, Luis Bacalova idr.), plošče pa je objavljal v kar 22 različnih državah sveta. Pogosto je nastopal tudi na Hrvaškem, v teh primerih pel v hrvaščini, njegova najprepoznavnejša pesem v teh okvirih pa je zagotovo Kud plovi ovaj brod, s katero je skupaj z Radojko Šverko zmagal na Splitskem festivalu leta 1970. Pesem je nastala izpod peresa Arsena Dedića (sicer pod psevdonimom Luka Juras, saj je leto poprej izjavil, da na festivalu ne bo več sodeloval) in Esada Arnautalića. Umrl je leta 2005 v Rimu.

Sergio Endrigo se je skupaj s producentom Edijem Cukerićem dogovarjal za novo ploščo, a mu je njeno realizacijo preprečila smrt. Zamisel je za nekaj časa zamrla, nato pa se je Cukerić odločil, da bo projekt kljub temu izpeljal, le da nekoliko drugače. Tako je povabil k sodelovanju preko 150 različnih izvajalcev (tudi igralcev in neprofesionalnih glasbenikov, s čimer je poskrbel za še večjo raznolikost), oblikovanje zaupal Mauriciu Ferlinu in nastala je dvojna kompilacija, za katero je – kot za vse sorodne projekte – značilna izjemna stilska raznolikost, kljub temu pa plošči delujeta, z nekaj izjemami, zelo celovito. Na njiju se je znašlo kar 31 Endrigovih pesmi, ki prikazujejo prerez njegove kariere in nas spoznajo ne le z njegovih ustvarjalnim delom, marveč tudi z italijanskim kantavtorstvom, ki nam je v tem prostoru nekoliko manj znano ali sploh ne. Kompilacijo so naslovili po pesmi 1947, v kateri je Endrigo dvajset let kasneje nostalgično tehtal svoj odnos do rojstnega mesta, hkrati pa gre za leto, v katerem je skupaj s številnimi drugimi zapustil Pulo.

Plošči se med seboj kaj dosti ne razlikujeta, kar ne pomeni, da delujeta monotono. Pravzaprav daleč od tega. Je pa res, da druga plošča ne prinaša nobenih presenečenj, za razliko od prve, kjer se proti koncu preselimo do novejših zvrsti, ki jih očitno niso mogli zaobiti. Gre za pesem Mille lire (Icon (Ulični parlament) / Rinoma (Dem Crew) / Morski (DJ Marino)) z elementi elektronske in rap glasbe ali pa Aria di neve (Popeye) v rockovski maniri. Na drugi bi v tem duhu lahko našli Te lo leggo negli occhi (Kristina Jurman Ferlin / Anđela Jeličić) ali Lettera da Cuba (Dogma / Anelidi). Je pa zanimivo, da vse te zvenijo precej manj prepričljivo in posrečeno kot tiste, ki se opirajo na glasbo prejšnjega časa, istočasno pa ostro izstopajo iz preostale celovitosti. Prvo ploščo otvarja Endrigov prijatelj Arsen Dedić s pesmijo Mani bucate / Rasipne ruke, pri čemer gre za edini prepev v hrvaščino, medtem ko jo zapreta Alessandro Ghersin in Dario Marušić z naslovno, drugo ploščo pa otvori Massimo Savić, prav tako rojen v Puli, s sanremsko uspešnico Canzone per te, medtem ko se kompilacija zaključi z edino pesmijo v hrvaščini in hkrati edino, ki jo je izvedel sam Endrigo, Kud plovi ovaj brod.

Zvočno se gibljemo v jazzovskih tonih z Io che amo solo te (Tamara Obrovac Transhistria Ensemble), instrumentalni z Back home someday (Branko Sterpin) ali Il treno che viene dal sud (Harmonikaški orkestar Stanko Mihovilić / Pulski akademski harmonikaški orkestar), ki se istočasno opira tudi na ljudsko glasbo. Tudi Il pappagallo (Cigo Man Band) nosi v sebi elemente ljudske glasbe, prav tako Il primo bicchiere di vino (Gustafi). Dokaj izrazite so tudi pesmi v duhu špageti vesternov, ki pa v sebi nosijo tudi otroško igrivost, kakršna je značilna za vedre in humorne pesmi, med katere bi lahko prišteli La ballata dell’ex (Jadranka Đokić / Milan Rakovac), Perchè non dormi fratello? (The Chweger) ali pa Ci vuole un fiore (Zbor Zaro), seveda pa je najizrazitejša šansonjersko-kantavtorska ustvarjalnost. Med le-to moremo zvrstiti pesmi, kot so Teresa (Bojan Šumonja), Dimmi la verità (Tatiana & Mauro Giorgi), Una breve stagione (East Rodeo), Trasloco (Franka Strmotić-Ivančić), Trieste (Bruno Krajcar) in številne druge.

Bržkone ni potrebno posebej poudarjati, da je prav šansonjersko-kantavtorska plat Endriga najprepričljivejša in tista, ki tudi poslušalcu te plošče uspe pričarati nostalgična občutja in romantičnost nekih drugih časov, ki se zdijo v primerjavi z današnjimi tako čisti in nedolžni. Temu v prid se šteje tudi vizualna podoba, ki je nadvse umetniška. Prečiščena in decentna, saj črna vlada na kraljevi belini in dopušča glasbi, da izpriča svoje skupaj z besedili pesmi in tekstom, ki kompilacijo postavlja v kontekst Endrigovega, a tudi današnjega časa. Skupek vsega je dvojna plošča, ki se ponaša z večplastno umetnino, ki pa v prvi plan kljub temu postavlja glasbo in si je vzela za nalogo združiti glasbenike/umetnike različnih žanrov, njena vloga pa je zabavati (mlajše občinstvo), dokumentirati (zgodbe starejših) in izobraziti (z glasbo nekega drugega časa). In treba ji je priznati, da ji to prav dobro uspeva.

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: ,