God was in the House – Nick Cave and The Bad Seeds

Nick Cave and The Bad Seeds

Ljubljana / Hala Tivoli
25. 11. 2013 

Glave so se nekoliko ohladile, k čemur je gotovo pripomogel tudi hladen severnik, ki veje po državi, a spomin na koncert leta po mnenju nekaterih, ostaja. Temna, podzemna maša, neverjetnega avstralskega umetnika Nicka Cava ostaja v podzavesti vsakega, ki je v ponedeljek prisostvoval obredu. Nick Cave and the Bad Seeds so se z zadnjim albumom Push the sky away ponovno ustavili v slovenski prestolnici in sodeč po razprodani tivolski dvorani, ga imamo Slovenci radi, on pa nas, saj smo v bisu dobili skladbo Stranger than Kindness, ki je pred izjema kot pravilo na njegovih koncertih.

Nicka Cava in zasedbo The Bad Seeds sem v živo prvič videla letos poleti na avstrijskem festivalu Frequency in že takrat se mi je zazdelo, da poslušam glasbo iz podzemlja, da sem se znašla nekje v londonski podzemni ali v kanalizacijskem sistemu, kjer sem priča ekskluzivnemu koncertu, pričevanju neverjetnih podzemnih glasbenikov, ki vedo vse o površju, ki nas ves čas opazujejo in spremljajo, a njihovo življenje ostaja skrito in njihove zgodbe znane le izbranim. Tudi mi v Ljubljani smo bili izbrani, saj je bil koncert razprodan in dvorana (pre)polna. Cave je koncert začel s skladbo z aktualne plošče We no who U R in ga nadaljeval z Jubilee Street. Po prvem komadu je z gesto pospremil fotografe s prizorišča in od tega trenutka dalje se je popolnoma predal publiki. Brez nepotrebnih govoranc, besed v slovenskem jeziku, prilizovanja … le nekajkrat je napovedal naslednjo skladbo in se odzval na glasbene želje iz publike. »Ne morem zdaj tega, kaj ne vidiš, da sedim za klavirjem,« je odvrnil na glasbeno željo. Pretežen del koncerta je stal na ograji. Pustil je, da se ga je publika dotikala, ga dobesedno nosila po rokah, pri tem pa je šlo za neverjetno zaupanje, ki ni bilo zlorabljeno. On je zaupal ljudem pod njim, da ga ne bodo spustili, da ga ne bodo grabili, publika pa je njemu zaupala, da jih bo popeljal v katarzo in dal vse od sebe. Nicku Cavu in druščini res nihče ne more očitati, da so publiki dali premalo. Gre za umetnost, glasbo, brez nepotrebnega blefa. Ko so skladbe iz umirjenih tišjih delov prehajale v popolni noise, se je bandu na odru strgalo, kot da igrajo svoje poslednje minute, preden gredo nazaj v svoj svet, drug planet. Rdeča luč z odra pa je le še dodatno podžigala vtis, da smo na gostiji v podzemlju. A Nick Cave in The Bad Seeds so daleč od morbidnosti, žalosti, pričarajo tisto prijetno temačnost, ravno pravo jezo, energičnost. Cave je glasbenik, ki nedvomno ve, kaj lahko pri poslušalcih dosežeš z dinamiko. Preprostim stopnjevanjem glasnosti, in obratno, na katerega novejše zasedbe, vse prevečkrat pozabljajo. Pri prvi skladbi dodatka God is in the House, ko je Cave sam sedel na pianinom, smo lahko slišali vsak njegov dih, kot da je ves Tivoli zadržal sapo in čakal … čakal na odrešilne Avstralčeve tone. V intenzivnih dveh urah smo se sprehodili po  materialu z zadnje plošče, ki dokazuje, da Nick Cave še kako brca, diha in ustvarja ter da ne leži na starih komadih. Ni pa šlo brez Deanne, Into my Arms, The Weeping Song in ostalih preverjenih melodij.

Ob koncertu pa žal, spet ne moremo mimo ljubljanske organizacije. Ne razumem, zakaj moramo (skoraj zmeraj), ko gre za koncert v Tivoliju ali Stožicah, čakati na vstop v dvorano 45 minut , zakaj ni nikjer nobenih označevalnih tabel, kateri vhod je za katero karto. Saj mi, domačini se že znajdemo, a na Cavu je bilo veliko Hrvatov in drugih tujcev, ki so nemočno spraševali, na kateri vhod morajo in ali je sto metrska vrsta res vrsta za vhod v dvorano. Ali kot se je pošalil eden izmed čakajočih »kot da čakamo prvi hamburger v Jugoslaviji.« Kljub temu, da sem bila na koncertnem prizorišču uro pred začetkom, sem zamudila predskupino. Problematično pa ni le čakanje pred dvorano, temveč tudi to, da so nekateri obiskovalci na tribunah sedeli v »backstagu.« Očitno so prodali vse vstopnice za tribuno, torej tudi tiste za sedeže, ki so za odrom in tako so nekateri obiskovalci Cava in druščino gledali in poslušali v hrbet. Kakšen je bil zvok, ne želim niti vedeti. Ne razumem, zakaj se vsakič znova ob koncertih v Ljubljani pojavlja ista zgodba, spremeni pa se bore malo. Ob tem se vedno znova spomnim na zagrebško Areno, kjer ni težav s parkiranjem, gnečo ob vhodu ali izhodu. Čudi me, da ljudje v Ljubljani še ne zahtevajo dela denarja nazaj, ker se tako z obiskovalci pač ne dela, in če bo šlo tako naprej, bomo izgubili še tisti del mednarodne publike. Še sreča, da je bil Nick Cave tako presneto dober in da je začetno negodovanje najbrž pri mnogih odšlo v pozabo.

Katarina Trstenjak

Povezani članki: