Gal Gjurin – Duša in telo

Gal Gjurin - Duša in telo

2012, Založniška hiša HAD

Kaj napisati o plošči Duša in telo Gala Gjurina, je vprašanje, ki me pesti že kar nekaj časa. Konkretneje, kaj napisati o tej dvojni plošči, pri čemer bi lahko rekli, da je ena namenjena nekoliko starejši generaciji in druga nekoliko mlajši. O plošči, ki me je ob poslušanju spomnila na konec 80-ih in začetek 90-ih let minulega stoletja, ko so se ob bok (takrat že skorajda veteranskim) zasedbam, kot so Quatebriga, Miladojka Youneed, Begnagrad, Borghesia, Srp, Videosex in številnim drugim postavili še člani zasedbe Agropop, za razliko od vseh prej naštetih črpajoč svoj navdih v množični kulturi narodnozabavne glasbe, ki pa so jo ovili v tančico pop glasbe, ki je takrat začela poganjati korenine v nekoliko drugačni obliki kot pred tem, ko je bila sinonim za pop še vedno bolj ali manj (le) Slovenska popevka. Da je kakovost te iste pop glasbe prav takrat drastično upadla, bržkone ni potrebno posebno izpostavljati, a vendar je bilo pri Agropopu že od vsega začetka povsem jasno, da je vodilo njihovega ustvarjanja mešanje raznoraznih množici všečnih elementov, ki so jih združili v glasbeno parodijo, satiričnost in humor, bolj primerno cirkusu kot glasbenim odrom.

Tudi Gal Gjurin se poslužuje pristopov, ki so všečni množicam, a vendar nekoliko drugače, zaradi česar ga je težko umestiti med izvajalce kakovostne slovenske glasbene kulture, hkrati pa ga je vendar nekako še težje strpati v isti koš s tistimi, ki se prej kot z glasbo predstavljajo s svojimi dejanji in izgledom. Duša in telo je predvsem skupek dveh plošč, od katerih vsaka prinaša kar enajst pesmih. Dvaindvajset pesmi torej, ki povprečnemu poslušalcu zelo hitro zlezejo v uho in so več kot primerne za emitiranje v komercialnih radijskih programih in/ali postajah, ki pogosto ves mesec vrtijo zelo omejeno in revno število pesmi. Te nam predstavljajo vsakdanjo glasbeno kuliso, ki nam sicer ni neprijetna, a zelo daleč od tega, da bi jo sploh zaznali.

Prva plošča, Duša, prinaša melodije, za katere nekako verjamem, da so blizu našim babicam in dedkom. Ko se tam gori olistajo breze nas namreč nemudoma spomni na glavno temo iz filma Cvetje v jeseni in podobnih, ki svoje mesto zelo pogosto najdejo v nedeljskih radijskih oddajah, namenjenim takšnim in drugačnim voščilom ter čestitkam. Spet doma s Severo Gjurin je oda povprečnim televizijskim oddajam za zapolnitev pustih nedeljskih večerov, čeprav mi ni znano, ali je tudi zares nastala za istoimensko tv oddajo, da pa bi res zadovoljila kar se da širok krog poslušalcev, je vanjo vtkal še nekaj elementov ljudske glasbe. Tako je tudi z naslovno pesmijo Duša, ki se iz balade le ob podpori klavirja razraste v pesem s ciganskim melosom, pred tem pa nas njegov vokal spomni na pokojnega makedonskega zvezdnika Tošo Proeskega. In ko se vračal boš nazaj in Nisem kriv II je skorajda povsem identično glasbeno naštevanje Jana Plestenjaka, ki sicer gostuje na drugi plošči, Telo, v instrumentalni Glasba za film, ki ga ni, ki pa je pravzaprav ena najmočnejših, ob naslovni pesmi (obeh plošč) Duša in telo. Ikar nas tako spomni na Vlada Kreslina, čeprav je vanj vtkal še nekaj elementov jazzovske in swing glasbe (…) Tudi na drugi plošči, Telo, v kateri se bodo verjetno našli vnuki in vnučke tistih, ki posegajo po prvi plošči, zlahka najdemo celo vrsto primerjav. Pesem Sedemnajst je blizu Nini Pušlar ali Alyi, Knjiga obrazov skupini Kingston in tako naprej.

Če je že iz naslova Duša in telo razvidno, da plošča zajema veliko (čustvenih) razpoloženj, ki jih lahko občuti naša duša in/ali telo, so tudi glasbeni elementi nadvse raznoliki, čeprav gre v osnovi za povsem povprečno lahko pop glasbo. Tako v pesmih najdemo trenutke, v katerih v ospredje prihajajo jazzovski, swingovski, rockovski, dalmatinski in drugi elementi, še poseben poudarek pa daje glasbi 90-ih let minulega stoletja in slovenskemu ljudskemu glasbenemu izročilu. T. i. vrhunec vseh teh glasbeno-slogovnih parad pa je Mrak. Gre za pesem, ki bi v drugačni zasedbi ne mogla biti prav nič drugega kot del zakladnice klasične glasbe, saj še kako spominja na dela avstrijskega klasicističnega skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta, vendar se zaradi močnega popovskega prizvoka, s katerim je obdana, ves čas sprašujem, mar gre le za močno ponesrečen poklon klasični glasbi ali pa se tu vendarle skrivata parodija in prezir te iste.

Verjamem, da v tej množici vsakdo najde (vsaj) eno, ki mu ugaja. In posledično tudi verjamem, da marsikoga ta glasba vrne v leta odraščanja ali mladosti, saj prehajanje iz enega razpoloženja v drugo, ki so sicer lastni drugim izvajalcem, daje jasno vedeti, da črpa v glasbi (svoje) preteklosti in sedanjosti. In morebiti mu prav zaradi vseh teh vplivov niso potrebni soustvarjalci, ki jih je na tej dvojni plošči več kot malo. Eden od razlogov je ta, da Gal Gjurin slovi kot multiinstrumentalist in je zatorej veliko večino instrumentov odigral sam, a bi vendarle ne bilo slabo, ko bi za tiste, v čigar igri vendar ni tako suveren, poklical katerega izmed kolegov. Vsaj za ritem sekcijo, konkretneje bobne, saj imamo v Sloveniji kar nekaj odličnih bobnarjev in tolkalcev, ki bi s svojim doprinosom pesmim dali veliko bolj prefinjen in sofisticiran zvok, ki bi ne zvenel ceneno.

Čeprav je v tekstualnem smislu visoko nad mnogimi povprečnimi prodajalci slovenske pop kulture, Duša in telo žal ostaja tako v vokalnem kot instrumentalnem smislu samozadostna, neiskrena stvaritev, že vnaprej obsojena na pozabo. S široko paleto glasbenih žanrov, ki se sprehajajo skozi pesmi, kot tudi s (pre)velikim številom pesmi ostaja povsem brez koncepta in zatorej predstavlja le skupek melodij, ki jih je mogoče tržiti, žal (očitno) tudi iztržiti. Morda bi bilo ob manjšem številu teh drugače, saj bi se jim lahko bolj posvetil, jih dodelal in morda ob njih tudi kaj začutil. Občutek imam namreč, da pesmi piše, ker jih pač mora. V njih ne čutim ne težnje h kakovosti (in popolnosti, h kateri stremi vsak pravi Umetnik) in še manj osebnega zadovoljstva. Posledica tega je brezčustvena glasba, ki ne premore niti enega viška, preveliko število odsekov, ki se ponavljajo in vnaprej pričakovani poteki, za katere se nam zdi, da smo jih slišali že neštetokrat. Preprosto ne čutim, da Gal Gjurin ob tem, kar nam je ponudil na plošči Duša in telo, uživa, vprašanje, ki se mu ob tem preprosto ne morem izogniti, pa je, kako naj potemtakem uživa (neinstant) poslušalec?

Nina Novak

Povezani članki: