Depresija, depresija v očeh … depresija me spremlja …

Make A Change … Kill Yourself

Ljubljana / Channel Zero
30. 10. 2013

OK, naslov reportaže ni glih od benda, ki bi igral na dotičnem koncertu oz. vsaj približno spadal v glasbeno usmeritev nastopajočih, se pa prilega videnemu.

Torej, dan pred kapitalističnim pustom, za katerega so že vsi pozabili (če so sploh kdaj vedeli), da izvira iz poganskega praznika Samhain, ko se je proslavljalo konec žetve in začetek temne polovice leta, sta nam Dihurčka v Ch0 pripeljala trojko, ki slavi temo, obup, depresijo, mizantropijo in samomorilske misli na splošno.

Začeli so istrski Ater Era, ki jih vsi dobro poznamo. Člani so se kalili v razno raznih black metal bendih, skupaj tudi že igrajo nekaj časa, izdali so dva albuma (leta 2011 In Autumn’s Solitary Decline, letos spomladi pa še Beneath Inanimate Grime). Na letos izdanem albumu so skladbe daljše kot na prvencu, na splošno so tudi malo počasnejše, sama sestava skladb pa še vedno prisega na dolge kompozicije,  temačne prehode, blast-beate in kitarske riffe, ki so malo hitrejši, kot je v tej glasbeni zvrsti običajno, njihovo razumevanje black metala pa veliko dolguje stari norveški šoli te zvrsti. Ker so redni gostje domačih odrov, v njihovem nastopu ni bilo presenečenj, dobili smo, po kar smo prišli – potovanje v utesnjeno temo brezna obupa, kjer glasba ne predstavlja lestve proti luči, ampak nas pelje le še globlje in globlje, dokler ne opustimo vsakega upanja na rešitev …

Da se je večer gibal v pravo smer, so poskrbeli francoski Nocturnal Depression, ki svojo glasbo gradijo na temah, kot so samomor, žalost, obup, osamljenost … skratka, tipični francoski veseljaki. Ali pa tudi ne. Njihov zamorjeni doom-black, ki zna na studijskih izdajah (od leta 2004, kar se glasbenik imenovan Lord Lokhraed ukvarja s tem projektom, so nanizali 5 albumov ter nebroj demo in split izdaj) včasih izpasti monotono, v živo dobi spin, ki človeka odpelje daleč, res daleč stran. Težava (morda) je samo v tem, da tam daleč, daleč stran ni popolnoma nič lepega … tam je le tema, depresija, obup in cel kup drugih čustev in občutkov, ki posameznika zlahka prepričajo, da je samomor najboljša (in edina) rešitev. Vsakič, ko skuša poslušalec/obiskovalec uiti iz brezna obupa, v katerega nas z odra vleče trojica, ki ne pozna milosti do svojih inštrumentov, se upanje na uspešen pobeg razbije ob zidu monolitnih riffov, ki ne obljubljajo boljše prihodnosti, bobnar pa nas še dodatno tolče in zabija v tla. Živalsko dretje, ki ga pevec spušča iz sebe, glasbo dvigne (ali pač spusti?) še za eno stopnjo in vse skupaj najlepše opiše fraza – masovna hipnoza. Publika jim je sledila v trans, po moje so bili najboljši band večera, vrhunec njihovega nastopa pa je bila srce parajoča in dlake (ter lase) dvigujoča (perfektna) izvedba žalostinke Fjaer (Spring), ki jo danes na pamet znajo tudi že moji sosedje. Jebiga. 45 minut nastopa je minilo za tren oka, tako da smo se lahko šli za šank prepričat, da smo še živi.

Zvezde večera, Danci Make A Change … Kill Yourself, so se znašli pred težko nalogo. Preseči so morali nastop Nocturnal Depression in mirno lahko rečemo, da jim ni najbolje uspelo. Dvojec, ki se skriva pod tem imenom in se za žive nastope okrepi še s polovico Nocturnal Depression (kitarist in basist, ki pa med nastopom ostajata v globoki senci lastnika Make a Change … Kill Yourself Ynleborgaza (jebala vas imena!, bi rekel moj fotr)), preigrava pravoverni depresivni black metal, s katerim slavi vse, kar je na svetu temnega in odtujenega – depresijo, pesimizem, obup, sovraštvo … Na odru je vse podkrepljeno še z do skrajnosti morbidno projekcijo raznih gotskih hiš in pokopališč v ozadju, tako da se potrudijo, da v dvorani (razen ob šanku) ni prijetnega prostora, kjer se človek ne bi bal, da ga bodo posrkali še globlje v brezno, ki sta ga ta večer že več kot uspešno kopala prva dva banda. Ponavljajoči se vzorci v skladbah, počasnost prehodov, do skrajnosti navite kitare, brneči bas in pogrebni bobni vedno in povsod prikličejo pred oči sliko odtujenosti sodobnega sveta, kjer, vedno sami, živimo v množici ljudi, ki ne podpira posameznika, ampak nas vse tlači v kalup totalnega potrošništva in konformizma, dokler nam nekega dne ne poči film in vzamemo v roke kitaro ter svoje frustracije izživimo preko glasbe, ali pa vzamemo v roke šmajser in se lotimo konkretnejših vzrokov za naše težave in tegobe. Make A Change … Kill Yourself s svojo glasbo, kjer je le malo skladb krajših od deset minut, enostavno ne morejo pričarati vzdušja, kot so ga njihovi predvozači, tako da njihovo igranje po kakšnih treh odigranih pesmih (se pravi, po dobre pol ure koncerta) postane rahlo monotono, je pa res, da je njim za to popolnoma vseeno, saj niso happy-hippie band, tako da lahko tudi njihov nastop ocenimo le s pozitivnimi ocenami in zanemarimo malo slabši zvok, za katerega jih pač ne moremo kriviti.

Če ste bili tega večera z nami na popotovanju v temna brezna obupa in žalosti, ste pripravljeni na praznovanje dneva mrtvih in vse ostalo, kar gre zraven, če pa ste bili kje drugje, se morate morda vprašati, ali vas je strah pogledati v temne kotičke svoje duše ali samo, res slabo, planirate obiske koncertov …

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Barbara Kunst

Povezani članki: