Nausea v Gromki – Ni nam bilo slabo!

Nausea

Ljubljana /AKC Metelkova mesto / Klub Gromka
9. 10. 2013

Preden se na nas spravi jesensko deževje, smo se odpravili še v Gromko na vsem znani Metelkovi, kamor je ekipa R.A.F.A.L.-a pripeljala puljske old-school grinderje Desinence Mortification in še bolj old-school (oldest-school?) kalifornijske grind/death-metal legende Nausea. Za slednje (roko na srce) avtor dotične reportaže sploh ni vedel, da še brcajo oz. dajo od sebe sploh še kaj, razen smradu razpadajočega trupla – pa so me več kot prijetno presenetili.

Pojdimo lepo po vrsti. Z zanemarljivo zamudo so tega večera ob pol desetih oder zavzeli Desinence Mortification, ki so del vedno žive, razgibane in zabavne puljske DIY scene že od daljnega leta 1993. V tem času so »naštepali« demo (leta 1994), tri split izdaje – s španskimi porno-grinderji Excreted Alive (leta 1996), eno (leta 1997) s punkovskim someščani Spiridon Mekas Crust (za katere je to edina izdaja, sami pa sicer trdijo, da še vedno obstajajo, le igrati so nehali), ter eno z dalmatinskimi eksperimentalnimi metalci Giht Shasie (leta 2010). Leta 2008 pa so nas počastili še s kompilacijsko izdajo 15 Years Of Grind Sacrifice. V slabe pol ure dolgem nastopu so nanizali lepo število kratkih grind streljačin, ki s svojimi družbeno-kritičnimi besedili ne prinašajo nič novega v svet glasbe, so pa vsekakor zabavne. Frontman Rio je jako zabavna pojava, ki drži tempo in skrbi, da tudi med pavzami (žal so bile nekatere daljše od komadov) publiki ni dolgčas. Bobnar je korektno opravil svoje delo, kitarist in basist pa sta bila na odru precej statična, a na trenutke je delovalo, kakor da nastop jemljeta bolj kot javno vajo benda in ne kot nastop. Ampak v času, ki so ga imeli na voljo, ni nikomur postalo dolgčas in na koncu so bili zadovoljni vsi, band in publika, saj nas je pravoverni grind napad dobro pripravil za tisto, kar je sledilo.

Sledila pa je slabost v najboljšem možnem pomenu besede – kalifornijski Nausea. Ker že ptički čivkajo, da to ni tisti band iz New Yorka, se ne bomo spuščali niti v debate, ali so Nausea, ki smo jih imeli priložnost videti, stranski projekt Terrorizer (seveda niso) oz. ostanek le-teh, ali kam bi jih uvrstili. Nausea so eni od začetnikov grind/death-metal scene v 80-ih letih preteklega stoletja v Kaliforniji. Zaradi majhnosti scene so se člani selili iz banda v band in vsekakor pripomogli k značilnemu zvoku, ki so ga bruhali takratni bandi iz Los Angelesa. V letih, ko so bili aktivni (87-94), so izdali par splitov in demo posnetkov ter (zaenkrat edini) album Crime Against Humanity. Med nastopov v Gromki (eden od samo osmih nastopov na njihovi (prvi!!) evropski turneji) so sicer delovali rahlo utrujeno (ali se poznajo leta prepričane undergound drže ali samo leta?) – razen basista, ki je »gor držal« žur, vendar so nas ob primernem zvoku, presenetljivo velikem obisku – prisotna publika bi napolnila povprečni ameriški šolski bus, pa ne bi vsi sedeli (sam sem glede na trenutne trende v metal glasbi pričakoval vsaj pol manj obiskovalcev) – lepo spomnili, kako mora zveneti pravi death/grind s političnimi besedili (ki jih itak ni nihče razumel). Oscar Garcia ima že precej sivih las, za mikrofonom je precej statičen in včasih daje občutek, da ga bo »sunila kap«, ampak ko odpre usta, zabobni kot v najboljših časih in ne pušča dvoma, kdo je car na odru. V dobrih 45 minutah korektno odigranega koncerta so preigrali večino komadov z edinega albuma, navrgli par Terrorizer biserčkov, ki le na majhnih klubskih koncertih zvenijo tako, kot morajo in enega (ali sta bila dva?) komada s prihajajoče nove plate, ki nam jo obljubljajo za leto 2014. Zvok je bil primeren, morda bi lahko bilo vse skupaj za odtenek bolj naglas, ampak, danes, dan po koncertu, sem kar zadovoljen, da je bilo, kot je bilo, ker vsaj slišim, kaj se dogaja okoli mene. Koncert se je zaključil ob prijazni uri, tako da lahko le pohvalimo organizatorje! Očitno se zavedajo, da mora večina ljudi, ki hodi na take koncerte, naslednji dan zgodaj vstati in se odvleči v službo.

Če ponovimo: več kot uspel old-school grind/death koncert, kakršnih si lahko v naših klubih želimo čimveč! Kdor je bil tam, je nedvomno užival, kdor pa je zadevo zamudil, se lahko le tepe po glavi, saj je veliko vprašanje, če bomo imeli v domačih logih še kdaj priložnost gledati Nauseo!

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Branka Resnik 

Povezani članki: