Kje živi Christian Emmerich?

Blixa Bargeld

Ljubljana / Kino Šiška
5. 10. 2013 

Blixa je pač tiste sorte tič, o katerem večina poslušalstva ve približno toliko, kot so o njegovem bitju seznanjene internetne vzgojnoizobraževalne ustanove. Recimo to, da je svoje čase predsedoval Einstürzende Neubauten in da je pač alternativec. O njegovem liku in delu se zgubi največ besed takrat, ko se, predstavljajoč najnovejše sodelovanje z novim splošno neznanim alternativcem, pripelje mimo podalpja, večino časa pa o njem pravzaprav ne vemo kaj dosti. No, ja, še sreča, da je alternativec, drugače bi nam ostal še večja neznanka, kot nam že je.

Pa pustimo njegovo razširjeno biografijo za kako drugo priložnost ali komu drugemu za domačo nalogo. V soboto je Blixa sabo privlekel še enega alternativca, Teha Tearda, ki je v preteklosti predsedoval alternativcem Meathead, v sedanjosti pa komponira bolj scensko godbo in pobere tu in tam kako nagrado za filmsko glasbo (neverjetno, kaj vse zvemo na Wikiju). Čeprav bi si po napovednikih lahko mislil, da bomo priča nečemu res impresivnemu, se mi ta predstava nikakor ni ujela s tistim, kar je slišati na njunem skupnem izdelku, ki sta ga predstavljala tudi v Šiški. Still Smiling se, vsaj meni, ne zdi ne vem kako alternativen izdelek, niti mi ne vleče na kako scensko umetnost. Kolikor mi je znana Blixova glasbena pot, (moram priznati, da je bil Teardo do nedavnega moji osebi čista neznanka), je izdelek bolj nekakšen premor, postaja na njegovi poti. Preprost, otožen in tudi kar malce monoton izdelek, ki ga v veliki meri bolj kot Blixa ali Teho zaznamuje zvok godal izpod klobuka Balanescu Quarteta, pokuša bolj kot vznemirjati pravzaprav ustaviti čas. In mimogrede ponuditi vrsto malih nastavkov tako za avtorsko samorefleksijo kot tudi za nekaj bolj insjaderskega humorja in ironije, ki jo kot zunanji opazovalci morda ne razumemo najbolje ali pa v celoti zgrešimo njen pomen. Nedvomno gre za zelo dobro in poslušljivo godbo, ki pa le ni tako cineastična, kot bi morda pričakovali in bolj kot film zahteva polmrak in tišino za pravi štimung.

Tudi sam koncert je potekal v približno takšnem vzdušju s skorajda, a ne čisto identičnim naborom komadov, kot jih najdemo tudi na albumu. Zelo intimno, zelo šik in elegantno ter pretežno umirjeno, skorajda preveč umirjeno. Blixa je med komadi navrgel kako anekdoto ali kaj malega o tem, kje in kdaj je napisal naslednji komad, ravno toliko, da je zašminkiral publiki, čeprav se mu ni bilo potrebno prilizovati in oponašati slovenščine. Ostalo je povedala glasba, za stopnjo ali dve intenzivnejša in malce bolj groba kot na albumu, a vseeno zakoličena z matrikami, ki jih je v ozvočenje spuščal Teardo. Sicer je trojica na odru – poleg že omenjenih artistov je violončelo, ksilofon in zvonček obvladovala Martina Bertoni (najverjetneje alternativka, o kateri pa ne ve ničesar niti Wikipedija) – pošteno oddelala svoj prispevek, a prav v tako majhni zasedbi je bil tudi največji problem predstave. Still Smiling je namreč na uho precej akustičen album, in izvedba za kitaro, glas, violončelo, ksilofon, vokal in dva računalnika je bila kar preveč omejujoča. Komadi se v tem okviru preprosto niso mogli dovolj razživeti in kljub odličnemu nastopu se nisem mogel znebiti občutka, da jim vseeno nekaj malega fali.

Da morda le ni vse samo v izvedbi in da je za pravo vzdušje in za popestritev primerna tudi kakšna lahkotnejša nota, so nastopajoči dokazali na začetku prvega bisa, ko so odžgali že kar malce staroveški hitič Crimson and Clover, in prav lepo je bilo slišati, kako se da nastop s takšnim kar malce bizarnim dodatkom prelomiti na pol. In če se je Blixa že pol večera trudil z nemško naglašeno italijanščino, zakaj ne bi tudi s tem komadom zakorakal na polje bizarnosti in odpel v italijanščini tudi ta štiklc. Škoda, da te poteze ni uporabil že v sredini koncerta in da ni dodal še kakega takega bisera, ki v ničemer ne bi ogrozil vzdušja koncerta, dodal pa bi nekaj potrebne dinamike v celoto. Tako pa smo kmalu prišli do pomanjkanja materiala, a ker smo bili tako krasna publika, so nam privoščili še en že prej slišan štiklc, a ker je prvič žreb določil nemščino, je tokrat sledila bolj mediteranska izvedba.

Če malce skočim nazaj v preteklost in primerjam ta nastop z nastopom pred tremi leti, ko sta Blixa in Alva Noto uprizorila pravo eksplozijo minimalistične elektronske glasbe, bo letošnji nastop malce obstal v senci starejše Bargeldove inkarnacije v Šiški. Po eni strani je res, da sta si nastopa konceptualno tako različna, da jih je skorajda nemogoče primerjati, a po drugi strani se zdi, da sta zgolj dve postaji na Blixovi evolucijski glasbeni poti in da sedanje sodelovanje s Teardom ni tako tuje sodelovanju z Noto, kot se zdi na prvi pogled. Morda pa se Blixa le malce mehča in kaže svojo bolj lagodno in malce bolj sprejemljivo stran ustvarjanja. Kakorkoli, v Šiški smo videli odličen nastop odličnih glasbenikov, ki publike niso pustili hladne.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Jurij Bizjak 

 

Povezani članki: