Jucifer v Gromki – ni samo blato za analize v majhnih flaškah

Jucifer

Ljubljana /AKC Metelkova mesto / Klub Gromka
19. 10. 2013

V soboto, 26. novembra, ko so policisti na cestah že začeli z zbiranjem božičnice … khm, khm, pardon, poostrenim nadzorom alkoholiziranosti voznikov, pred vseslovenskim pijanskim praznikom (Sv. Martin seveda, čeprav tudi Dan mrtvih ni za odmet), se je v Gromki zgodilo glasbeno popotovanje, ki ne potrebuje alkohola, da človeka odpelje stran.

S težo težkih ritmov, globokih glasov in vsesplošnega hrupa so nas napadli domači The Canyon Observer (TCO) s svojim unikatnim razumevanjem noise/sludgea, zahodni sosedje Void Of Sleep, ki se deklarirajo kot stoner band, in ameriški sludge/stoner/doom/grind/crust/nosie (skratka glasni) duo Jucifer.

Čast otvoritve popotovanja je pripadla TCO, ki so nas v praktično popolnoma temnem klubu – oder sta razsvetljevali le dve neonki, zrak pa je bil poln dima – vzeli v svoj svet drugačnih perspektiv, nas najprej nežno zazibali in neopazno dvignili v zrak, da smo lahko z njimi potovali daleč, daleč v preteklost matere Zemlje, v čas, ko na našem zrnu peska na obrobju vesolja še ni bilo bakterij in virusov, ampak le plini, vulkani, lava, ogenj in podobne zadeve, nato pa so nas zagrabili in vrgli ob tla! Prav nič nežno! Dobesedno vrgli so nas od zid težkih riffov, ki grozijo, da bodo človeka zmleli, še pred tem pa ga bodo pripravili do kričanja v agoniji, oglušujočega topotanja bobnov, ki poslušalcu premaknejo frekvenco srčnega utripa in vokala, ki je res več kot primeren za njihov glasbeni izraz in bi iz spanja zbudil tudi več tisoč let star vulkan! O glasbi TCO ne bomo izgubljali besed. Skozi njihovo glasbo lahko vsak zase doživi, preživi (morda) in vidi vso bedo in zavoženost našega sveta in t.i. civilizacije … Če ste poslušali katerega od njihovih dveh EP-jev, jih ljubite, če jih ne ljubite, še niste poslušali nobenega od njihovih dveh EP-jev. Za boljšo predstavo naj povem takole – ako v službi slučajno delite delovni prostor ali pisarno z ljudmi, ki ne vedo, kdaj so prekoračili kvoto besed za določen dan in vas s svojimi spomini iz otroštva ali recimo s podrobnimi opisi (v super-slow-motion tehniki) prvi treh korakov njihovega najnovejšega vnuka spravljajo ob živce, le dajte zvočnike na 7 (ni treba na 10, brez skrbi) in prižgite TCO. Po začetnih začudenih pogledih boste imeli v roku max. 3 minut mir, število ljudi okoli vas pa se bo tudi precej zmanjšalo … TCO so unikat na naši mali kuri, kadarkoli boste imeli priložnost, da jih slišite v živo, jo vsekakor izkoristite!

Ko smo se ravno dobro sestavili, so oder zavzeli Italijani Void Of Sleep, ki že s svojim imenom lepo pokažejo, v katero smer se giblje njihova glasba, ter nas peljali na drugo etapo glasbenega popotovanja tega večera. Njihov stoner rock je kar primerna podlaga za prizemljitev po vesoljskem potovanju, kateremu smo bili priča pred njimi. Fantje načeloma igrajo skupaj slaba tri leta, v tam času so med nas spustili EP Giants And Killer (2011) in album Tales Between Reality and Madness (2013). Med bande, ki so vplivali na njih, največkrat štejejo Black Sabbath, Kyuss in Orange Goblin. Res se v njihovi glasbi sliši vse te vplive, vendar jih četverica iz Ravene lepo nadgradi tudi s kakšnim grunge riffom in prenekaterim zabluzenim delom, poslušalec pa mora biti vedno pripravljen tudi na kakšno »poskočnico«, katere se ne bi sramovali tudi največji glasbeni mojstri iz New Orleansa in delte Mississippija. Fantje na odru dokazujejo, da se ne pustijo kar tako potisniti v kalup in vsem, ki jih zanima taka glasba, svetujem, da ste pozorni na ime Void Of Sleep (če je kar pravice na svetu, ga boste še slišali!), in – če tega še niste storili, si jih čimprej oglejte tudi v živo.

Kot zadnja voznika večera, pa sta na oder stopila še zakonca Amber Valentine (vokal, kitara) in Edgar Livengood (vokal, bobni), ki sta morda nekaterim znana tudi pod imenom Jucifer. Par, ki po svetu potuje z avtodomom in ne da veliko na običajno obnašanje bandov (vaje – snemanje plošče – turneja). Raje živita kar v svojem vozilu, igrata po manjših klubih in trajno uničujeta sluh obiskovalcem njunih koncertov. Točno to smo dobili tudi mi (okvaro sluha namreč). Na odru stoji mala Amber pred zidom ojačevalcev, v rokah drži kitaro, ki je praktično večja od nje, po njej nažiga, kot da je resnično jezna nanjo (in očitno tudi na ves svet), iz sebe pa spušča glasove, ki jih tako majhnemu telesu človek sigurno ne bi pripisal. Da vse skupaj ne postane monotono, poskrbi podivjani Edgar za kompletom bobnov, ki se povprečnemu obiskovalcu koncertov vsekakor zasmilijo, zraven pa svoje doda še s kričanjem in tuljenjem v mikrofon, ki pa se čudovito sklada v njuno glasbo in dopolnjuje Amberino razumevanje petja v mikrofon (ki vsekakor ne zdrži klasičnega razumevanje te besedne zveze). Če na platah Jucifer najdemo nekaj lepega petja, ritma in glasbe, pa je koncert frontalni napad hrupa, kjer se najde vse, od metala (vseh možnih ekstremnejših zvrsti), dooma, psihadelije in (večinoma) popolne odsotnosti kakršnegakoli sočutja do obiskovalcev, do njihovih ušes in ostalih notranjih organov, ki jih pošteno pretrese.

Koncert Jucifer je doživetje, ki se ga ne da opisati z besedami, to je stvar, ki jo je treba doživeti. Torej, naslednjič, če ste tokrat  doma gledali TV ali čuvali otroke, ali če ste (res upam, da niste) sobotni večer preživeli v kakšnem bolj trendovskem klubu/lokalu, NI izgovorov!

Rok Erjavec

Povezani članki: