Fotoreportaža: Blindead in Leprous v Orto baru

Leprous

Ljubljana/ Orto bar
24. 10. 2013

V Ljubljani sta se v četrtek ustavila dva, mogoče za ljubljansko publiko nevsakdanja benda. Poljaki Blindead, ki so svojo vizijo glasbe našli v prog, doom in sludge vodah, ter Norvežani Leprous, ki meje glasbenih zvrsti podirajo z avantgardnim, jazz/metal pristopom. Oba predstavnika pri nas nista najbolj poznana, sam občutek, da slovenska publika ne išče novih glasbenih dogajanj, pa se je pokazal tudi v številu obiskovalcev. Seveda je izgovor tudi denar – kar se razume, v teh časih, ko je toliko ponudbe, ter vse prisotna kriza, je treba pretehtati, na kateri koncert se gre. A kaj, ko velikokrat pretehta tudi to, da se gre raje na preverjene, že stokrat videne koncerte in prežvečena imena, kot da bi se kdaj šlo, tako – čisto za eksperiment, za odkrivanje novih obzorij, pogledat nek nov bend. Nenazadnje se mi zdi, da naj bi tudi glasbeniki imeli eno od misij slediti aktualnemu glasbenemu dogajanju na sceni. Kajti oba benda sta sceni prinesla nekaj novega, kvalitetnega in zanimivega.

Nazaj na četrtkov večer – oba benda sta se izkazala v tem, kar delata. Blindead so se predvsem koncentrirali na zadnji, zelo svež album Absence, preigrali so vse komade razen prvega in preigrali so jih (skoraj) brezhibno. Initrgantno in kompleksno so nas popeljali na potovanje. Ritmika je delovala, kitari sta rjoveli, bas globoko donel, klaviature in sempli so zapolnili inštumental, vokalist pa je s svojim mirnim glasom povezal naše možgane in srce s pentljo brezizhodnosti in trpkim hrepenenjem. Predskupina se je izkazala več kot le predskupina. Zvok je bil na mestu, profesionalnost brezhibna, četudi je vokalistu občasno ponagajala tonaliteta.

Leprous, nori ali inovativni Norvežani? Najbrž vsakega malo, njihovo žongliranje med zvrstmi je vsekakor zanimivo zbalansirano. Kar je mogoče tudi razdvojilo poslušalce, pravi metalci jih zavračajo, medtem ko jih imajo nekateri za genialce. Resnica najbrž tako kot ponavadi – nekje vmes. Vsekakor pa je res, da imajo fantje jasno vizijo, kaj hočejo od glasbe. In to tudi jasno pokažejo. Znova, profesionalnost na visokem nivoju. Kljub temu, da so se klaviature pokvarile par minut pred nastopom, jih to ni spravilo iz tira. Nastop je bil popolnoma suveren, fantje so slikali svojo glasbo, kot je Van Gogh slikal svojo Zvezdnato noč, ko je bil zaprt v sanatoriju. Slika ni le prikaz nočnega neba z zvezdami, ampak je vrtinec dogajanja, apokalipsa zvezd, razodeto vesolje norosti in jasnega videnja. Prav tako so nas odnesli fantje na odru – norost, ki je hotela pobegniti, a je vseeno dovolila, da se jo je oblikovalo in vodilo. Fantje so nam prikazali kompleksen kolaž komadov in nam dovolili, da smo pokukali v njihov Wonderland.

Tekst in foto: Branka Resnik

 

Povezani članki:

Značke: ,