Emika v Komuni KŠ

Emika

Ljubljana / Kino Šiška
9. 10. 2013

Kino Šiška je to sredo priredil svoj tisoči dogodek od svojega odprtja pred štirimi leti. Pred odprtjem tega prostora so se zdele govorice, ki so se širile v javnosti v povezavi z načrtovanim programom, precej ambiciozne in marsikomu se je dvignila obrv in porodil vsaj ščepec dvoma ali se da tak projekt na tako visoki ravni voziti na dolgi rok. Ta večer bi se lahko mirno zgodil v povezavi s festivalom Mesto žensk, ki se te dni preveša v svojo drugo polovico, saj je bil zaznamovan z ženskami, ki imajo jajca. Za uverturo dokumentarec o skupini Pussy Riot, ambicioznosti pa vsekakor ne manjka tudi predvozačici Dot, Emika pa jo izraža v besedah, dejanjih in glasbi, ki jo ustvarja. Na glasbeni sceni se je Emika tako rekoč kot strela z jasnega pojavila leta 2009 v sodelovanju s čislanimi tehno mojstri My My, s katerimi je posnela prvi EP. Zatem se je zanjo začelo divje obdobje, saj je že naslednje leto pod zastavo založbe Ninja Tune izšel njen prvi EP Double Edge. Isto leto je izdala še enega. Leta 2011 je izdala svoj prvi dolgometražec poimenovan preprosto Emika, dva singla in še en EP s Paulom Frickom, ob vsem tem pa je našla tudi čas za odlično adaptacijo komada Pretend s čudaki organskega tehna Brandt Brauer Frick Ensemble. Leta 2012 je dostavila še dva EPja in začela zbirati ideje za novi album, ki ga je dokončala letos.

Od začetkov v dipaških vodah baziranega ležernega minimalističnega tehna se je njen zvok razvil v njej lastno mešanico basovskih linij dubstepa (sic!), elektronskih vložkov iz devetdesetih, klaviatur v različnih okusih in intrigantnih besedil, ki povežejo vse skupaj v koherentno celoto. Na letošnji plošči, naslovljeni Dva, so basi, četudi so prisotni približno v enaki meri kot na prejšnjih izdajah, v ozadju. V ospredje so stopile na trenutke že skorajda banalne sintetične melodije, skozi ušesa pa režejo agresivni signali elektronskih sekvencerjev, katerih zvok smo že nekako uspeli pozabiti, čeprav je zadnje čase v krogih blizu t. i. hipsterski subkulturi precej priljubljen. Emika je na oder šišenske Komune stopila potem, ko se je z dokaj anemičnim občinstvom precej natrudila predvozačica Dot. Le-to tudi na Emikin prihod ni ravno odreagiralo, a se v svoji suverenosti ni dala zmotiti in po nekaj odigranih komadih je že uspela zanimirati občinstvo. Bojazen pred njenim nastopom, da bi dogodek izpadel medlo, je bil na mestu – njena forma nastopa, kjer sama lovi ravnotežje med računalnikom, klaviaturami, vijačenjem po efektih in mikrofonom, zahteva dobršno mero zbranosti in samozavedanja, a se vidi, da ima za seboj dovolj kilometrine, da uspe med izvajanjem intimno komunicirati z občinstvom. Atmosfero zastavi v momentu, ko začne nastop, potem pa prehaja med striktnim in na trenutke že kar nežnim podajanjem besed, ki so podprte z ritmom, ki sega od koračniškega tehna do nežnih pjevalic, vse skupaj pa nevsiljivo povezuje vseprisotni bas. Da bi se izognila pasti vtisa biti slišan kot predvajalnik playliste z računalnika, previdno alterira komade, odvzema, dodaja, upočasnjuje ali pohitreva. Dober primer je izvedba Pretend, kjer se je dejansko dalo slišati distorzirane violine, ki so se verjetno pojavile kot homaž na sodelovanje z orkestrom Brandt Brauer Frick, v pravi meri pa daje mesto tudi starejšim skladbam med scenosledom promocije zadnje plošče in ve, kdaj mora iz ene skladbe v drugo preiti brez odmora.

A ne delajmo si utvar. Emika stopa iz kaosa avantgardnega berlinskega podzemlja v pop vode, kar je začrtala z zadnjim albumom, dva še neizdana nova komada, ki jih je predstavila v živo, pa to pot samo še potrjujeta. Njene ambicije so visoke – tako zelo, da si včasih obuje prevelike čevlje; še ena nepotrebna priredba kultnega komada Wicked game je tak primer, a ga je na srečo v živo zvozila bolje kot v studiu. Emikin prvi nastop na naših tleh nasploh je vsekakor doprinesel nekaj berlinskega duha v center urbane kulture, kot Kinu Šiška pravijo, a Ljubljana ni Berlin in tu se ljudem očitno ne zdi sporno takoj po nastopu pobrati šila in kopita in spokati domov. Škoda, a počasi se bomo že unesli :).

Tekst: Brane Gračnar
Foto: Kino Šiška/ Jože Svetičič

 

Povezani članki:

Značke: ,