Dodheimsgard in Troll v Ch0 – obisk trolov iz kraljestva smrti

Troll

Ljubljana / Channel Zero
20. 10. 2013

V nedeljo, cca. deset dni pred vseslovenskim praznikom kurjenja plastike in sveč (mislim, resno, a bodo mrtvi kaj manj mrtvi in spomin na njih kaj bolj živ, če se v enem vikendu zakuri par ton plastike?), sem se zvečer odpravil na Metelkovo, saj sta Dirty Skunksa najavila obisk v črne barve, satanizem in nihilizem obarvanega trojčka Hetroertzen, Troll in Dodheimsgard.

Zaradi naporov vikenda, ki se je iztekal (v tem vrstnem redu: piknik – koncert Jucifer (sobota), RD fešta – koncert, katerega kanim opisati (nedelja)), sem šel tja polnega želodca, prepitih ledvic in zakajenih pljuč, z naslednjim planom: malo zamuditi začetek koncerta, si do konca pogledati nastop Hetroertzen, ki so me od vseh nastopajočih najmanj zanimali, zažurati na Troll, ki so mi TOP band, in kolikor bodo moči dopuščale pogledati še Dodheimsgard ter spizditi domov pred koncem koncerta, ker se je za naslednje jutro obetalo nekaj res grdega – ponedeljek.

Pridem pred Ch0 pol ure po napovedanem začetku koncerta in kaj vidim? Klub še zaprt, folk zunaj še pije … super, se že pojavljajo razpoke v planu … stopim do vrat in me skoraj vrže ob tla, na vrati list z napisom: Dodheimsgard plays first (??!!!). O, fak, šit, bitch, whore!! Pa ne me jebat, da bojo torej Troll zadnji. Prijazen dečko, odgovoren za prodajo kart, me pomiri, ko mi pojasni novi bojni plan za koncert: Dodheimsgard igrajo prvi, ker so tako hoteli (primadone!), Troll so drugi (jupi-cockta!!), Hetroertzen so zadnji (jebiga, fantje, več sreče prihodnjič) … razpoke v planu so izginile, z malo sreče grem ob enajstih domov.

Ker je trajalo še cca. pol ure, da se je koncert res začel, sem pridobil še informacijo (kako je to ena neumna besedna zveza), da so imeli Dodheimsgard naporno noč (ja, fantje, težko je življenje umetnikov) in želijo igrati prvi, da gredo potem lahko spat … očitno tudi black metalcem kdaj zmanjka baterij. Izvedel pa sem še eno stvar, ki me je razveselila (čeprav je bila taista stvar najbrž pri prenekaterem obiskovalcu razlog za slabo voljo), in sicer, fantom se je pokvaril računalnik, tako da so se odločili pičiti old-school set, brez matric in klaviatur. Kar so tudi naredili. Odigrali so old-school-black-viking-metal set, ki ga na turneji najbrž ne bodo ponovili. Kljub temu, da so igrali prvi, so svoje odigrali, kot se spodobi, kitarski-basovski riffi so postavili zid, od katerem se razbijejo vse norme in vrednote ter se na prvi mesto postavi volja posameznika. Bobni so držali ritem, novi (začasni?) pevec se je izkazal, tako z vokalom kot s pojavo, saj s tetoviranim obrazom lepo pooseblja duh podivjanega vikinga, ki kolje, posiljuje in zažiga vse okoli sebe. Njihov nastop je zaradi odsotnosti elektronskih pripomočkov zvenel prvinsko in surovo, lahko smo slišali komade s starejših albumov (od ustanovitve leta 1995 do leta 1999 so izdali večino svoje diskografije, v tem tisočletju so leta 2007 izdali le album Supervillain Outcast), ki jih drugače ne igrajo. In fantje so bili več kot primerno ogrevanje, pa čeprav so bili napovedani kot zvezde večera. Aja, da ne pozabim: komadi, ki jih je odpel Vicotnik, so potrgali gate pa še kakšno vratno mišico.

Ker je black metal žanr, ki najbrž najbolj deli publiko, naj le povem, da je bilo z videnim in slišanim zagotovo zadovoljnih vsaj 99 % publike, ne bomo pa se spuščali v zgodovino banda, kadrovske menjave, tudi spremembe v samem glasbene izrazu banda, saj so vsi odlični glasbeniki, tako da je normalno – kot pri vsakem bandu, ki igra v prvi vrsti iz ljubezni do glasbe in šele potem za denar – da band raste, z njimi pa seveda raste in se spreminja tudi njihova glasba.

Kot drugi so nastopili Troll, ki jih je dolgo, dolgo (1992) tega skupaj zbral Stian Andrè Hinderson in so nekaj časa igrali kot skupina, potem je Stian ostal sam in Troll seveda solo projekt (v tem času izdal Trollstorm over Nidingjuv – 1995 in Drep de kristne – 1996). Po teh albumih je bil bolj aktiven v ostalih bandih (The Kovenant in Dimmu Borgir), Troll pa je ob vrniti nekaterih originalnih članov spet aktiviral v začetku tega tisočletja in posneli so še dva albuma; The Last Predators (2000) in Universal (2001). Leta 2007 pa je okoli sebe zbral ekipo, s katero je v začetku 2010 izdal (po moje izjemno) ploščo Neo-Satanic Supremacy. Aja, pozabil sem, Stiana morda nekateri poznate tudi po umetniškem aliasu – Nagash.

V eni uri, kolikor so nas masakrirali z odra, so odigrali prerez svoje diskografije. Niso zanemarili zgodnjega, temačnega obdobja banda, ko so igrali pravi, nihilistični black metal, stare, norveške šole, malo so se ponorčevali iz skandinavske folklore (Trollberg) in dokončno posekali s simfoničnimi rušilci z zadnjih albumov, kjer je prenekatera popevka odpeta že v angleščini, za razliko od starejših albumov, ki so popolnoma nacionalno zavedni. Tematika njihove glasbe je znana (satanizem in sovraštvo do kristjanov ter vsega krščanskega), sam glasbeni izraz pa drveči black metal riffi, podprti z veselim topotanje in nažiganjem po bobnih, vokalni izraz pa živalski kriki, ki spadajo v pekel, kjer strašijo grešne duše, ki so življenje preživele v zmotnem prepričanju, da jih po smrti čaka nebeško kraljestvo … Osebno sem v njihovem nastopu neizmerno užival, po moje pa tudi vsi v klubu, ki pa jih je bilo nekaj manj kot med nastopom Dodheimsgard.

In ko so odigrali svoje, so bile moje zaloge energije že v negativi, tako da sem (z nemalo slabe vesti) odšel domov in si obljubil, da si bom nastop Hetroertzen ogledal ob prvi naslednji priložnosti.

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Barbara Kunst

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.