Crystal Castles – III

Crystal Castles - III

2012, Casablanca / Universal Music Slovenia

Njun zadnji album III bo kmalu star eno leto. Priznam, precej časa se mi je valjal po CD predvajalnikih in po ušesih. Kanadski eksperimentalni elektro dvojec je nase opozoril pred slabim desetletjem, ko sta veljala za precejšnjo osvežitev in novost na sceni. Predvsem samosvoja in kontroverzna pevka Alice je vzbujala največ pozornosti. Njuno glasbeno ustvarjanje je precej dobro sprejeto s strani kritikov. S svojo hladnostjo, neko vdanostjo v usodo pa sta uspela prepričati tudi precejšen krog poslušalcev. Studijske albume preprosto imenujeta kar s številkami. I je tako gledala luč sveta leta 2008, ko sta na plošči zbrala posamezne single, album II nosi letnico 2010 in na njem najdemo tudi največji komercialni hit zasedbe CC Not in love, kjer gre za duet Alice in Roberta Smitha iz The Cure. Lani je luč sveta ugledal album z naslovom III. Če je duet s prvim albumom prinesel svežino, to z drugim nekako ohranil oz. dal vedeti, da nista muha enodnevnica, se pri tretjem pojavlja več vprašanj. Jima je uspelo najti svoj izraz, koliko raziskovalne žilice in kreativnosti še premoreta?

CC se držita forme in Alicin vokal še zmeraj razbija sintetično hladnost iz ozadja. Njuna glasba ostaja hladna, nekako vdana v usodo, kataklistična. S svojimi skladbami ponujata rešitev, sprostitev in kopico razmišljanja o življenju, naših dejanjih … Tudi za njun tretji album je nujno doma imeti dobro ozvočenje, da pride kompozicija in produkcija do izraza, drugače hitro utegnemo ploščo zamenjati, saj se bo zazdelo, da gre za eno samo skladbo, ki traja slabih 40 minut. Še zmeraj združujeta brezupno kričanje in plesne ritme, neobičajna kombinacija, ki jo publika še zmeraj kupi in ima rada. Kljub držanju istih tirnic ima album III svoje specifike in posebnosti. Tretji album je duo snemal v Varšavi, klaviature so analogne. CC sta odrasla, z razliko od jeznega prvenca je zadnje studijsko delo veliko bolj umirjeno, album je nekoliko manj razigran, ni toliko glasbene različnosti, temveč je vse skupaj dobro zaokrožena sintetična celota. Poleg tega, da je plošča bolj umirjena, je tudi nekoliko bolj pop obarvana, melodijske linije so precej bolj spevne in enostavne.

Plošča ni presežek in ni presenečenje, je pa nedvomno nadaljevanje in razvoj začetnega ustvarjanja izpred desetletja. Še zmeraj pa je CC veliko boljše slišati in videti na koncertih, kar se je potrdilo na letošnjem festivalu Frequency, ko sta uprizorila pravi hrupno svetlobni nastop in dala občutek, da je povsem normalno in lepo biti jezen, žalosten in nekako vdan v usodo hkrati. CC sta nedvomno živa izvajalca, če pa ju poslušate doma, navijte glasnost (skoraj) do konca, da vam pokažeta pravi obraz.

Katarina Trstenjak

Povezani članki:

Značke: ,