Colin Stetson v Klubu CD

Colin Stetson

Ljubljana / CD / Klub CD
15. 10. 2013  

Saksofon je, hočeš nočeš, precej idiosinkratičen inštrument in njegovo matično žanrsko okolje za individualistični in inovatorski pristop, kakršnega goji Colin Stetson, so v glavnem glasbe, ki se v gibljejo v (ali pa izhajajo iz) konstelaciji jazza in svobodne improvizacije. Vzporedno s tem ima ta inštrument v svojih bolj avtorskih izrazih dokaj omejeno publiko, in zato je odziv in priljubljenost, ki ju v zadnjih letih dosega ta kanadski saksofonist, resnično izjemen dosežek.

Njegova glasba namreč ni posebej lahkotna, čustveno je temu kvečjemu nasprotna, poleg tega pa Evan Parker, Ned Rothenberg ter Mats Gustafsson kot jazzerske asociacije na njegovo glasbo niso ravno garant za entuziastični odziv indie publike. Trik je verjetno v tem, da resda uporablja tehniko in trike omenjenih (in sorodnih) pihalcev, da pa se hkrati dosledno izogiba jazzovskih in impro prvin njihovega vokabularja. Iz epske melanholije (dodobra udomačene pri njegovi matični založbi Constellation), izrazitega ritmiziranja, hipnotične repeticije in himničnih refrenov govorita rock ter (tako plesna kot abstraktna) elektronika, ravno toliko pa iz njegove repetitivne glasbe seva tudi minimalizem glasbenikov, kot sta Steve Reich ter Terry Riley. Ko je skratka minuli torek prikorakal na oder Kluba Cankarjevega doma, je bil ta končno spet fino napolnjen.

Bas saksofon (ki ga je Colin občasno zamenjal tudi za alto saksofon in z njim počel sorodne, a zaradi konvencionalnosti inštrumenta manj prepoznavno njegove vragolije), s katerim je odprl nastop, je verjetno najbolj redek član iz družine saksofonov. Gre za precej veliko in težko plehnato zadevo, ki že za samo pihanje terja precej energije, in katere zvok je temu primerno masiven, nekako širok in tudi nekoliko zrnat, kot da se v vsem tem plehnatem prostorju zvok inštrumenta navzame vseh iregularnosti površine in samega diha. In kar se tiče samega diha – Colin Stetson ima povsem vunzemeljsko tehniko, zaradi katere se zdi, kot da ima za zaveso skrite še kake tri glasbenike, ki pridno garajo za efekt njegovih polifoničnih in udušenih krikov tja v samoto polnega kluba. Krožno dihanje je osnovna metoda njegove igre in tudi osnovni gradnik komadov, v katerih se gradijo in razgrajajo sorazmerno preprosti akordi in melodije, ki navadno kulminirajo v razpotegnjenem vrhuncu in soslednem spustu. Naslednji element njegovega prepoznavnega jezika so drobne napake in prepihavanja, ki se v toku njegovega diha potencirajo in se zde kot del oziroma anticipator sprememb v melodičnih lokih.

Ta fizičnost igre se kaže tudi v dihanju samem, ki ga – ko ga – uporablja ne le za dotok kisika, marveč tudi kot del ritmične slike. V slednji včasih tudi suvereno zažeži in za to uporablja kopico po inštrumentu poseljenih mikrofonov, ki lovijo in potencirajo udarce inštrumentovih tipk, ki se znajo razširiti v kar kompletno bobnarsko baterijo. Dokler se vaš avtor ni podučil o teh na prvi pogled skritih mikrofonih, ga je ta zadeva hudo mučila, saj si takšne možnosti uporabe tega instrumenta niti ni predstavljal. Še bolj kuriozna tehnika pa je Colinovo petje – med igranjem saksofona vanj tudi poje, obenem pa to petje neposredno kanalizira z mikrofonom, ki je direktno pripet na njegove glasilke (no, pravzaprav na vrat). To melodično, kot da »kričanje v blazino«, ki nekoliko spomni na petje kakih A Silver Mount Zion, se tekom nastopa malce ponavlja, saj si je večina melodičnih linij med seboj sorodnih, a je v nekako uro dolgem nastopu izjemno efektivno za portretiranje Colinove poetike, ki je samotna, pa hkratni osvobajajoča in upajoča,

Ob vsem popisanem tehničnem govoričenju pa kakopak velja reči tudi to, da je šlo za izjemen nastop izjemno samosvoje glasbe in izjemno posebnega in predanega glasbenika. Način, s katerim je svojo precej abstraktno stvar pretvoril v tako zelo dostopno in všečno materijo, se v tovrstnih muzikah ter na tovrstnih koncertih zgodijo kar nekam redko in glede na to, da je Colinova glasbena pot pravzaprav še vedno sorazmerno kratka, se bomo z njim zelo verjetno še srečevali in res fino je vedeti, da bo moč še precej časa spremljati njegov razvoj tako albumsko kot verjetno prej ali slej (nekje pač že) tudi odrsko.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Kaja Brezočnik

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: