Speedwolf – “Motörheadi” na speedu

Speedwolf

Ljubljana / Channel Zero
24. 9. 2013

Kljub temu, da imamo to jesen še lepe dneve in tople večere, kar omogoča piknike pozno v noč, ne glede na dan (večer) v tednu, je manjša gručica v črno oblečenih metalcev (in par izjem v drugih svetlejših odtenkih) v torek postavala pred klubom Channel Zero na Metelkovi ter čakala na hitrostno-umazani trojček – domače Teleport in Hellsword, kot zvezde večera pa smo željno pričakovali rdeče-vratne Speedwolfe iz Colorada.

Malo čez napovedano uro so oderček zavzeli Teleport, ki so zadnje čase skupaj s Hellsword (ki so nastopili takoj za njimi) koncertno precej aktivni. Oba benda sta odmerjeno minutažo lepo izkoristila, preigrala komade z demotov ter par novih, ki v ničemer ne odstopajo od glasbene forme dosedanjih posnetkov. Hellsword so kljub težavam z opremo (kitarist pač ni imel svojega večera) bolj razgibali publiko, je pa res, da je njihov primitivni speed-black metal bolj primeren za čupanje, kot voivodovsko obarvan thrash, ki ga pičijo Teleport. Predskupinama lahko za nastop podelimo oceno – standardno dobro.

Kot zvezde večera so se publiki prvič v Sloveniji predstavili Speedwolf, katerim oznaka »Motörhead na speedu« vsekakor ne dela krivice. Četverica, ki je od leta 2009 nanizala en demo, dva splita (s Hookers in Shock Troopers), single in en LP (Ride With Death) je v slabi uri nastopa lepo pokrila svojo dosedanjo diskografijo in nas peljala na vožnjo z glasbo, ki večinoma govori o drogah in motorjih, kar čisto mirno priznavajo tudi sami. Šus je bil totalen, je pa res, da njihova glasba po pol ure postane rahlo monotona. Fantov to sicer ne ovira, na odru jim dogaja na polno! Bobnar skrit za svojimi bobni in činelami opleta z glavo, da se človek kar malo boji za njegove vratne mišice, kitarist in basist, ki izgledata, kakor da sta pobegnila iz kakega hardcore benda, pa nas z odra bombardirata s hitrimi riffi, ki publiko popelje v svet opustošenja, kakršnega lahko vidimo v filmih o Norem Maksu. Visoki pevec (po stasu, ne glasu, saj so ja dedci!) pa je lajal, kričal in dirigiral publiki, ter izzval čupanje, mosh-pite, brcanje in kričanje, peščica obiskovalcev je zagotovo prišla na svoj račun – vsekakor je ob glasbi, ki jo igrajo Speedwolf, težko stati pri miru skozi celoten nastop. Glede na to, da originalne motorne-glave (letom primerno, sicer) ne dajo od sebe praktično nič več, je za vse njihove (stare) fane ogled koncerta Speedwolf vsekakor dobra doza hitrosti in hrupa, ki ga včasih potrebuje vsak (normalen) človek, da lažje preživi do naslednjega piva …

Zvok je vse trem bendom tega večera dobro služil, itak pa ne gradijo svoje glasbe na preciznih riffih in kompleksnih skladbah, ampak nas s svojimi popevkami vabijo v svet hitrosti, drog, alkohola in podobnih ekscesov. Vsekakor obetajoč začetek klubske sezone, ki že glasno trka na vrata.

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Branka Resnik 

Povezani članki: