Severa Gjurin – Časovne skice

Severa Gjurin - Časovne skice

2012, Založniška hiša HAD

Verjamem, da ni potrebno posebej predstavljati ne Severe Gjurin ne Boruta Činča, glavna protagonista plošče Časovne skice. A vendar, Severo je širša javnost spoznala pred desetletjem skozi večžanrsko zasedbo Olivia, nato pa se je umaknila in se posvetila likovnemu ustvarjanju. Mimogrede, vizualna podoba te plošče je skupaj s Klaro Zalokar prav njena zasluga in se še kako dobro poda k glasbi. Barvni toni se gibljejo med modro in vijolično na belem ozadju, zaznati pa je tudi črno in turkizno. Povečini same barve svobode in prostranosti. Glasbeno se je udejstvovala na različnih prireditvah, a le kot gostja, ki je s svojimi interpretacijami obarvala ali razbila pripoved nekoga drugega, pogosto svojega brata Gala Gjurina, a tudi drugih (Vlado Kreslin, Dejan Lapanja itd.). Navidezno bi lahko rekli, Kakor da se nič ni zgodilo, kakor je tudi naslov pesmi, ki že dlje časa najavlja njen prvenec. Pa vendar je prisotna ves čas in nanjo nikakor ne moremo pozabiti. Za razliko od nje, Borut (Buldožer) živi svoje umaknjeno glasbeno življenje kot tonski mojster, aranžer in producent, ki je popeljal v svet delo marsikaterega izvajalca (Niet, Same babe itd.).

Če je Severin zaščitni znak vokal, so Borutov orgle Hammond. In poleg kitar, s katerimi se je poigrala Severa, na plošči ne bomo zaslišali drugega instrumenta. No, poleg tišine, iz katere se vse rodi in na katero tako radi pozabljamo. Kljub prisotnosti vokala pa ploščo lahko označimo kot instrumentalno, saj Severa svoj glas uporablja predvsem kot instrument. Ga raziskuje in z njim eksperimentira. Zdi se, da se ves čas poigrava s časom samim – kompozicije navidezno namreč nimajo nekega posebnega dramaturškega loka in bi se jih brez težav dalo skrajšati ali podaljšati – in skicira različne odtenke barv vokala, predvsem pa razpoloženj in občutij. Kar z brezbesednimi vokali ni težko, še posebno, ker so skladbe dolge, kot ena sama reka, ki nas terja na popotovanje vase. Sakralni zvok k temu le še pripomore, saj nas pomiri s svojim t.i. glasbenim nedogajanjem in ponavljanjem motivov, ki pa se vendar ves čas nadgrajujejo. Ne nazadnje je plošča ena sama improvizacija, nastala – si upam trditi – iz čiste ljubezni do muziciranja, zato ostaja brez neglasbenega konteksta. Kompozicije na njej se spajajo v celovitost svobode, ki pa lahko živi tudi ob čisti abstrakciji. Temu služijo, poleg že prej omenjenih brezbesednih vokalov, tudi naslovi posameznih kompozicij (npr. Vu, vu, vu, vu ali m ali BN 3).

Tisto, kar me je nekoliko zmotilo, poleg morda prekratkih premorov med posameznimi skladbami, ki so mi onemogočili vdihniti tišino in se pripraviti na novo razpoloženje, ki sta ga ponudila v nadaljevanju, je nejasnost, zakaj je plošča izšla šele lansko leto, ko pa je bila posneta že ob koncu leta 2009 in v začetku leta 2010. Odgovora ne poznam, lahko pa ugibam, da sta se Severa in Borut tako eksperimentalno ploščo, ki nam ponuja ambientalno, meditativno glasbo (ki je morda od njiju sploh ne bi pričakovali) malce tudi bala plasirati v javnost. Vprašanje je, ali ima tovrstna zvrst dovolj privržencev, ki si bodo zanjo vzeli čas in jo počasi odkrivali ter spoznavali v vseh svojih odtenkih. Morda. Ali pa tudi ne. A dejstvo je, da po njej ne posegajte, če nimate časa ali če se niste pripravljeni soočiti s sabo, če … prišel bo vaš pravi čas in takrat bodo tudi skice lepe, bogate in posebne.

 

Nina Novak

Povezani članki: