Neutrudljivi Manu Chao

Manu Chao

Ljubljana / Gospodarsko razstavišče
10. 9. 2013

Manu Chao, glasbeni nomad, ki pooseblja kontradiktornost, paradoks, a hkrati ostaja še kako zvest samemu sebi in svoji začrtani poti, se je v torek ponovno ustavil v naši prestolnici. Po razprodani Hali Tivoli iz leta 2011 ga je letos slabo vreme izpred parkirišča Cvetličarne pregnalo v osovraženo halo Gospodarskega razstavišča. Tisti, ki ste kadarkoli že bili na koncertu na Gospodarskem razstavišču, veste, zakaj v tekstu beseda osovraženo. Zvok in akustika hale sta enostavno preslaba, da bi bilo moč v dvorani izpeljati zvočno dober koncert. A k sreči se (moji) največji strahovi niso uresničili in je bil zvok ob preigravanju  Mana Chaa in zasedbe La Ventura povsem zadovoljiv, k čemur gre najbrž pripisati dejstvo, da sem že ob nastopu domačih predskupin (Hex in Red five point star) zavzela ušesom najboljšo možnost dobrega zvoka (na sredini hale, nekaj metrov naprej od tonskega mojstra), svoje je pa dodala neusahljiva energija 52 letnega nomada francosko-španskega izvora.

Manu Chao velja za najbližjega naslednika Boba Marleya, novodobnega trubadurja, ki se bori proti neenakosti, kapitalizmu, izkoriščanju … A je hkrati svoje prve plošče pod samostojnim imenom izdal pri založbi Virgin, prodal milijone izvodov in polnil tudi stadione. Antiglobalist, ki je globalna zvezda in čigar koncert zapuščate utrujeni. Več kakor dvournemu skakanju, poplesovanju in miganju ter skandiranju nismo ušli niti v torek, ko se je ob koncu koncerta zdelo, da nas je Manu Chao z zasedbo energijsko povozil, uničil, pregnal zle sile in nam tako ni preostalo drugega, kot da smo osvobojeni slabih misli odskakljali domov po hudem nalivu.

Čeprav je zadnji studijski album La Radiolina izdal leta 2007, je bila za Mana Chaa Cvetličarna premajhna in je kljub koncertu v bližnjem Zagrebu uspel razstavišče dodobra napolniti. Pod odrom se je zbiralo mlado in staro različnih stilov in narodnosti, kar je pokazatelj, da za polne koncertne dvorane ni nujen nov album vsaki dve leti ali drastična sprememba stila in pričeske vsakih nekaj mesecev. Če glasba nosi sporočilo, če izvajalec verjame v tisto, kar dela in navsezadnje, če so koncerti zagotovljena zabava, bo glasba dolgo (pre)živela, koncerti pa dobro obiskani. Še dobro se spominjam koncerta Mana z ekipo na Dunaju leta 2007, ki je bil hkrati eden izmed mojih prvih večjih koncertov. V okostje ga kot izvajalca nisem poznala, seveda pa sta mi bili blizu skladbi Bongo bong in Me gustas tu, ki sta še danes velika radijska hita. V torek se je pred mano odvila ista slika kot pred šestimi leti v Avstriji, kot da bi čas za Mana in skupino obstal. Grafike v ozadju so podobne kot takrat, izgled praktično isti in kar je najpomembnejše, energija ostaja enaka. Več kot dve polni uri te s svojo energijo, neumornim igranjem, skakanjem in vriskanjem silijo k skakanju, plesu, glasnemu prepevanju in sodelovanju. Še vedno neumorno na bas kitari vzpodbuja množico Gambeat in na kitari solira Madjid Fahem, Manu pa še zmeraj  zvočno slika bitje svojega srca in vse kar je vmes med koncertom dejal, je bilo le »hvala Ljubljana« in »nora Ljubljana.« Brez odvečnih floskul, vse ostalo Manu pove z glasbo, ki je bila sodeč po odličnem odzivu publike torkovim obiskovalcem še kako všeč. Glasbeno so zmešali skladbe iz različnih obdobij, dodali nekaj novosti, vse skupaj je bilo kot veliki miks, jam session in prelivanje tudi številnih uspešnic. Tisti, ki pridejo na koncert Mana z željo, da bi slišali Me gustas tu in Bongo bong, so najbrž kar malo razočarani, saj Manu tradicionalno ne odigra celotnih skladb, temveč le delčke, ki jih vključi v poskočno glasbeno mineštro. Ko že misliš, da se je temno nekoliko umiril, da se lahko podplati nekoliko oddahnejo, že so nazaj poskočni kitarski rifi in zgodba se začenja znova.

Koncert je, kljub nekaterim pripombah glede zvoka, uspel. Koliko obiskovalcev pa je antikapitalistični duh in sporočilo odneslo tudi domov, pa je drugo vprašanje. Nedvomno pa je lepa gesta Mana Chaa, da je ves denar od prodanih promocijskih izdelkov namenil humanitarni akciji Botrstvo Vala 202 in Zveze prijateljev mladine.

Tekst: Katarina Trstenjak
Foto: Tjaša Janovljak

Povezani članki: