Malunca: Čas veliko prinese …

Malunca / foto: Nada Žgank

V slovenskem prostoru ni prav dosti ustvarjalcev, ki bi združevali glasbo in poezijo, še manj pa takšnih, ki bi svoje znanje iz klasične glasbe znali omiliti v tej meri, da bi ohranili visoko raven kakovosti, a ji vendar vdahnili živost, ki ji manjka. Matic Smolnikar in Laura Zafred, ki se predstavljata pod imenom Malunca, sta za izhodišče vzela poezijo Cirila Zlobca in je ne le nadgradila, še manj razvrednotila, temveč ji podarila novo življenje. Plošča, ki je nastala kot plod raziskovanj in potapljanj v njegove lirične utrinke, kot tudi njuno celotno delo, daje vedeti, da sta umetnosti povsem predana in prav to je tisto, kar dandanes mnogim umanjka. A ne njima. 

 

Za začetek: vajino ime. Malunca.

Matic: Razmišljala sva, da bi ime sestavila iz različnih imen, zgodb, a potem sva ugotovila, da ne potrebujeva nobenih asociacij. Potem pa je Laura rekla Malunca …

Laura: Imela sva rok za oddajo prijave na nek razpis, iz katerega potem ni bilo nič, in bila že povsem obupana, ker nisva imela imena. Nisva želela biti duet xy. Vsakih deset minut sva se klicala in se spraševala, če se je drugi že kaj spomnil. A nič. Nato pa se mi je zgodil klik: Malunca. Spomnim se, da sem šla zvečer ven, ker o tem preprosto nisem mogla več razmišljati, se pogovarjala s prijatelji in prišla je Malunca, ime, ki so ga vsi zagrabili, zato sva se kar odločila zanj. In je ostalo.

 

Sicer pa, sodeč po vajini glasbi, sta gorenjski in primorski temperament ustvarjalno zelo kompatibilna. Kdaj so se vama prekrižale poti?

Matic: Srečala sva se na srednji šoli, ko se je skupina dijakov odločila, da sestavi skupino. Preko skupnega prijatelja, torej. Laura je bila v skupino povabljena kot pevka, sam pa kot kitarist in tako se je začela najina pot, sprva znotraj večje skupine ustvarjalcev …

Laura: … resno pa sva začela sodelovati šele na Akademiji za glasbo. Sama sem dobila povabilo k sodelovanju pri projektu, ki so ga organizirale tri akademije in vsak naj bi skozi svoj medij (zvok, gib, sliko) uprizoril tekste Rade Kikelj. Takrat sem k sodelovanju povabila Matica, na katerega sem se najprej spomnila, saj sva se poznala že iz srednje šole, in to je bil najin prvi spopad s takšnim načinom pisanja oz. takrat sva se prvič preizkusila kot ustvarjalca glasbe.

 

Ustvarjanje vama je očitno, v primerjavi s poustvarjanjem, zelo ugajalo, saj sta se kmalu lotila pesmi Cirila Zlobca …

Matic: Težko rečem celo, da sva bila pred tem poustvarjalca, saj prej nisva delovala kot duet. V skupini nas je bilo več in res smo bili poustvarjalci, ki so dejansko le preigravali znane standarde zabavnih pesmi. Igrali smo tudi na maturantskem plesu srednje glasbene šole, ravno na tistem, ki je generacijsko med nama. A z Rado Kikelj sva postala ustvarjalca in se s tem programom predstavila tudi (širši) javnosti.

Laura: Spomnim se, da je bilo 3. decembra in da je bila najino prizorišče Celica … bile so tri pesmi, s katerimi se je vse začelo. Kmalu sva videla, da sva se pri ustvarjanju zelo dobro ujela. Bila je tista posebna kemija, ki mora biti prisotna, zato sva začela redno delati. A sprva ne avtorsko glasbo, bolj sva se posvetila aranžiranju določenih skladb za kitaro in glas.

Matic: Bila je izkušnja, ki naju je ves čas vlekla nazaj v željo, da še kaj narediva in potem je prišel Ciril Zlobec.

Laura: Damjana Hrabar, knjižničarka iz Ilirske Bistrice, je organizirala večer za njegov osemdeseti rojstni dan in se spomnila name, saj prihajam od tam, ter naju povabila k sodelovanju. Vprašala ga je, če smemo uglasbiti njegove pesmi in on je privolil, tako da sva takrat premierno predstavila Sinoptični sonet in Naravni red stvari. Takoj sva si zaželela speljati ta projekt, ki je kasneje res nastal in, predvsem, sanjati o tej plošči …

Matic: Želela sva rdečo nit, ki naju bo vlekla naprej. Nisva si želela le poustvarjati in Zlobec nama je preko knjižnice prišel naproti. Imela sva ga s sabo in si rekla, zakaj ne bi izhajala iz njega in zadevo razširila?

Laura: Pri tem pa je pomembno vlogo odigral tudi najin prvi celovečerni koncert, v katerega sva poleg znanih skladb uvrstila tudi ti dve pesmi Zlobca in bila navdušena nad odzivom, saj so ljudje v resnici želeli več tovrstnih skladb. Seveda pa je potem preteklo še kar precej časa, preden sva se zakopala v delo in projekt dejansko tudi realizirala.

 

Ciril Zlobec je eden od, tudi zame, največjih slovenskih pesnikov. Je pomembno, kaj poješ oz. kaj izvajata?

Laura: Za pevca, vsaj zame, je pomembno imeti v ustih prave besede. Nekaj moraš povedati, vse ostalo je tako plehko in prazno. In pomembno je peti, pravzaprav je to ključno, v slovenskem jeziku, kajti samo tako lahko besede, ki jih poješ, tudi čutiš. Poleg tega pa se mi zdi slovenščina blazno lep jezik.

Matic: Moram povedati, da se je moja kolegica res zelo konkretno spustila v tekste in jih ne le prebrala od spredaj in zadaj, temveč jih je povsem obrnila in nato sva se o njih ogromno pogovarjala. Tu lahko dva tudi treščita, ker enega vzdrami eno, drugega drugo čustvo. A potem je prišla zamisel, da bi znotraj samih pesmi Cirila Zlobca razvila še eno rdečo nit, zgodbo, in sicer o odnosih na splošno. Takrat se je šele začelo gnesti …

 

Iz Klaviature lastovk, vsaj meni se zdi tako, veje velika mera spoštljivosti in tudi vizualen izgled je decenten, veliko vlogo pa ima tudi tišina. Kako pomembna se vama le-ta zdi za rojstvo glasbe?

Laura: Ključno, saj se brez nje glasba sploh ne more roditi. Danes živimo v hrupnem okolju in z zvoki smo zasičeni. Priznam, da sem doma kar v tišini, saj tam končno lahko zaslišim sebe, svoje misli in, ne nazadnje, svoje glasbene misli.

Matic: Absolutno, tišina mora biti. Na eni strani je zvok, a na drugi tišina, ki pa mora nujno biti v simbiozi z zvokom. Za primer, tudi midva sva se, preden sva sploh prišla do tonov, dolžin in višin not pogovarjala o povsem drugih rečeh, ki na nek način niso neposredno vezane na glasbo. Spraševala sva se, kaj si želiva v razpoloženjskem smislu in izhajala iz tega …

Laura: Poezije si nisva želela posiliti. Nisva želela v te besede vsiliti svoje egoistične glasbene misli, temveč sva se resnično poglobila v tekste in razdelala vse stopice ter se šele nato odločila za atmosfero. Na koncu sva bila že tako povezana, da sva takoj začutila, kaj želiva. Isto. Spomnim se, da sem Maticu omenila, da bi v Klaviaturi lastovk rada dežne kapljice in točno tako, kot sem si predstavljala, je razvil temo. A olajšala si nisva ničesar, sva se pa tekom ustvarjalnega procesa zelo povezala in oba sva želela, da bi poezija in glasba hodili z roko v roki …

Matic: … čeprav sva se morda v nekem smislu želela nekoliko oddaljiti od konvencionalnosti. Kitaristi imamo namreč pogosto problem, da začnemo z razloženimi akordi in tako zelo hitro pademo v nekaj, kar smo že igrali. Tega se je težko znebiti že samo zaradi samega načina igranja, ki ga ima ta instrument. Ko začneš igrati, se ti zdi zelo izvirno, ko pa prespiš, ugotoviš, da je vse isto. Zato sva se odločila, da komponirava na klavirju, oba skupaj, kar je izgledalo tako, da sem sam igral harmonijo oz. akorde in ko sva našla tiste prave, je Laura dodala melodijo. Tako da sva midva dejansko fizično ustvarjala istočasno, kar ni ravno običaj. Ob vseh projektih, ki sva jih takrat imela, sva vendar imela redne vaje, skoraj vsak dan, in kakšen dan tudi nič naredila ali pa celo nekaj dni ostala na isti točki. A začela sva s klavirjem, kajti tam imaš resnično boljše izhodišče, predvsem za harmonijo. Bistveno lažje povežeš določene stvari. Pri kitari je tako, vsaj sam sem takšen, da sem preigral že toliko stvari, da se vedno začnem ponavljati. Sem pa imel potem težave, da sem to isto našel na kitari. A se je izšlo.

 

Čeprav plošča deluje kot celota, je vendar zelo (žanrsko) raznolika, kar, menim, je tudi posledica dolgotrajnega ustvarjalnega procesa?

Matic: Vsekakor sva se trudila tudi za to, da se atmosfere v pesmih ne ponavljajo na zelo očiten način. Se pravi, Sinoptični sonet je v bossa novi in imela sva v mislih, da ni še ena pesem narejena na tak način. Namenoma sva se izognila standardnim ritmom in melodiki. V Preveč sem žejna sva uporabila tango, a sva ritem nekoliko zabrisala, čeprav ima še vedno to osnovo, v Norem orkestru prevladuje charleston …

Laura: … a vse to je prišlo iz vsebine in tega, kaj si želiva. Šele potem sva razmišljala o samem ritmu, instrumentih itd.

 

Prav to se mi zdi nadvse zanimivo. Kitara in vokal sta dokaj klasična zasedba, a vidva navkljub temu zvenita zelo samosvoje, zvok pa še nadgradita z violino in uporabo malih instrumentov.

Matic: Ja, to pa je njen … kako bi rekel … Laura je izjemno navdušena nad temi majhnimi stvarmi. Zelo veliko da na malenkosti. Ko sva se pogovarjala o plošči, je imela v mislih vzorec, ki jo krasi, rdečo pentljo, ki jo ima v laseh na ovitku itd. Isto je bilo pri samih pesmih. In meni je to blazno všeč.

Laura: Kar zaupal mi je …

Matic: Ko je omenila škarje, sem si mislil, da bom pač prijazen do kolegice, a si nisem niti slučajno predstavljal, kako bo zvenelo. Zaupaš, da ima dobro idejo. In to je prednost tega, da nekoga spoznavaš počasi. Ta čas ti zelo veliko prinese, čeprav se morda na prvi pogled zdi neproduktiven, a je dolgoročno zelo pomemben. Moram reči, da sem se od Laure naučil tega, da detajli res veliko pomenijo. Ni vse le v harmoniji in ritmu …

Laura: Če ne bi bilo v redu, bi se zlahka poslovila od teh idej. Kar pa se škarij tiče, niso bile navadne. V glavi sem imela njihovo sliko in jih iskala po celi Ljubljani. Nikjer jih niso imeli, potem pa mi je prišlo na misel, da jih imamo doma. Pred vsakim nastopom jih moram malce naviti, da ne razpadejo, a so prav te tiste prave škarje, ki imajo pravi robusten zvok. Takšen, kot sem ga slišala v mislih.

 

Sta morda razmišljala o tem, da bi zasedbo kdaj v prihodnosti razširila? Se vama zdi, da bi s tem pridobila ali izgubila na vrednosti?

Laura: Morda si tega želiva pri naslednjih projektih, za katere še zbirava ideje. Nimava še nič konkretnega v rokah. A si želiva in tudi s to idejo se spogledujeva.

Matic: Tega se lahko lotiš na dva načina. Ali nekoga povabiš k ustvarjanju in s tem Malunca postane širša v smislu zasedbe ali pa, da midva narediva nekaj novega in potem povabiva glasbenike, ki to isto odigrajo. To sta dva različna pristopa in moram reči, da sva midva potrebovala dolgo časa, da sva se spoznala in se ujela, zato je prvi pristop precej težji.

Laura: Vrata zaenkrat puščava odprta. Poskusiš se najti z ljudmi, zadihati skupaj … je težko, ni pa nemogoče.

Tekst: Nina Novak
Foto: Nada Žgank

Povezani članki:

Značke: