Black Sabbath – 13

Black Sabbath – 13

2013, Vertigo, Universal Music Slovenia

Black Sabbath so že zdavnaj postali entiteta. Naloga entitet je, da v krizi ravnajo preudarno in modro kot modreci na Parnasu in sprejemajo težke, predvsem pa salomonske odločitve. Sabbathi se že na začetku vprašajo – ‘je to začetek konca, ali je to konec začetka’. Odgovor je na dlani …

Vpliv Black Sabbath na zgodovino in potek glasbe je poznavalcem znan in nedvomen. Glasbi so dali tisto nekaj, kar ji Beatlesi, Rolling stonesi in ostali moguli glasbe niso. Dali so ji tisto nekaj, kar je v uporabi še danes in je bilo odlična osnova za razvoj kitarske glasbe, predvsem heavy metala po celem svetu. Trinajsta plošča je bila že pred izidom velika uganka za mnoge poslušalce skupine, kot tudi poznavalce glasbe. Kaj nam lahko Black Sabbath po toliko letih šarad, menjav in vseobčega kaosa ponudijo? Je Ozzy Osbourne sposoben preseči breme skomercializiranosti in sodobnih zvokov v glasbi, ki jih je prakticiral v zadnjem deseteletju in več? Bo Tony Iommi zdražal in posnel plato bolezni navkljub? Bo ekipa v tej (skoraj) originalni zasedbi zdržala?

Odgovor na vsa zgoraj zastavljena vprašanja je …

Ideji ponovne združitve se je sicer upiral bobnar Bill Ward, ki pa so ga ostali uspešno nadomestili z Bradom Wilkom (Rage Againts the Machine). Ob podrobnejšem poslušanju sem dobil občutek, da je Wilk moral preposlušati opus Billa Warda in njegove finte dokaj dobro integrirati v glasbo Black Sabbath. Specifike Billa Warda so dokaj jasne skozi njegovo kariero,Wilk pa nima takega načina igranja. Kakorkoli, deluje dovolj avtentično, da njegovo bobnanje kupim; predvsem pa ne štrli ven iz koncepta, kar je najbolj važno. Zvok kompletnega seta bobnov je arhaičen, predvsem snare je zelo ‘seventies’.Celoten žmoht instrumentala je retroaktiven. Videti je edino, da je dinamika Ozzyjevega vokala napredovala in tukaj ni več tako tog in oglat, kot je bil v sedemdesetih – mogoče je bilo to zgolj zaradi dodanega strihnina in xylocaina v koki, kdo ve?!

Ko smo pri zvoku, ne moremo mimo Ricka Rubina (Aerosmith, Metallica, AC/DC, Slipknot, …), producenta plošče 13. Z njim sicer Black Sabbath v svoji dolgi karieri niso sodelovali v tej navezi, je pa Rubin vsekakor recept za odličen zvok in produkcijo. Vrnimo se na album … Black Sabbath so se po toliko letih vrnili k svojim koreninam. Celoten album deluje, kot bi poslušal Technical Ecstasy ali še zgodnejše izdelke. Zvok popolnega tripa in psihadelike, počasni doomovski ritmi, neposredne kitare in basi, ki po toliko letih še vedno niso ugasnili v svojem prvobitnem karakterju – distorzirane, direktne in hrustljave. Besedila so se vrnila na bazično raven – so enostavna in linearna, primarno v poslušalcu ne vzbujajo teženj po razmišljanju, se pa v kombinaciji z glasbeno podlago to razvije v dejanski trip. Komadi so dolgi okoli sedem minut, da poslušalcu omogoči lagoden vstop v stanje breztežnosti in transcendence kemičnega izvora.  Ogromno je besednih zvez okoli smrti, začetka, večnosti; skratka, izredno filozofski pristop, ki pa je tako in tako zaščitni znak Black Sabbath ere – seveda ere, v kateri je vokaliziral Ozzy Osbourne himself. Kasneje v fazah Ronniea Jamesa Die je bila taktika drugačna in mitološka, podobna tudi pri Tonyju Martinu. Obdobje, ki ga ne moremo primerjati z okusom plošče 13. Plata dejansko zveni, kot bi bila rojena 1974 leta nekje na Hollywood boulevardu v belem Plymouthu polnemu kokaina, moških čevljev z visokimi petami in grandioznimi idejami o novi solaži, barvi ovitka, okusu novih LSD-jev …

Plošča 13 je prelomnica letošnjega leta, kar se tiče glasbe, ker predstavlja izdelek, ki ne podlega nikakršnemu trendu, noče biti všečna množicam, hoče pa odslikovati srž karakterja Black Sabbath iz te postave. Postave iz sedemdesetih let. Ob takemu albumu je verjetno tudi Billu Wardu kanila solzica sreče v njegovo bobnarsko dlan. Nova plata je v bistvu nekakšen filozofski elaborat, v katerem se Ozzy in ekipa sprašujejo o začetku in koncu nekega cikla, življenje imenovanega. Vprašanje z začetka, ali je to začetek konca ali je to konec začetka, nam samo ponudi odgovore – oboje! Gre za cikel, ki se nikoli ne konča … Sicer ima svojo pot in smisel, ko ga pa doseže, se vrne v začetno točko, resetira in starta znova. In ravno v obdobju, ko glasba obnavlja svoj BIOS, je njihova plata dobrodošlica. Zakaj, se vprašate? Zato, ker če bi Black Sabbath na trg poslali plato, ki bi imel sodoben zvok, tako produkcijski kot strukturni, bi se skrili in utopili v vsej množici povprečne glasbe, ki je danes na razpolago. Simbolično gledano je plata 13 kot neko resetiranje glasbe same, ki je pripravljena iti z začetka – če nadaljujemo v  računalniškem žargonu, kot neko defragmentiranje diska. Sabbathi tako nadaljujejo svojo pot in vlogo Mesije, ki so jo z zadnjo plato upravičili. Upamo samo, da jih hardware in software še služi; oni pa da bi služili nam še dolgo in dolgo in dolgo …

 Dragan Babuder

Povezani članki:

Značke: ,