Že 14 let dogodek različnih kulturnih form – Sajeta 2013

Kreativni tabor Sajeta

Tolmin/Sotočje
31. 7. – 4. 8. 2013

Recenzentsko pokrivati festival, na katerem sem se pomudil le nekoliko daljši večer, je precej nehvaležna zadeva. Za razliko od običajnih koncertnih špilov je na poletnih festivalih glasbena vsebina le en, včasih bolj in drugič manj pomemben element dogodka. Še posebej je to moč reči za Sajeto, festival, ki se že 14 let dokaj zagnano drži svoje izvorne zastavitve kot dogodek različnih kulturnih form in ki s svojo ponudbo delavnic vztrajno prebija običajno enosmernost realizirane kreative iz odra navzven proti ležernemu, v festivalskem brezdelju mariniranem poslušalstvu. Priznati je sicer treba, da se le manjši delež udeležencev Sajete res udeleži participatorno, vseeno pa njene les, glasbo, video ali kaj tretjega obdelujoče skupinice ustvarijo pomemben prispevek k skupno občuteni atmosferi. Ta je posebna, že z naravnim ambientom utemeljena zadeva, ki jo pomembno sokreirata tudi didžej program in, kakopak, na koncu dne še heterogenost predstavljene glasbe. Hecno je, da je ravno ta, sprva pač neozaveščeno, verjetno precej prispevala k temu, da so drugi interesi prevladali nad obiskom celotnega festivala in mi kot recenzentu ostaja le precej oskubljena festivalska izkušnja vsega skupaj štirih koncertov. Ni namreč naključje, da so trije od štirih nastopov bolj ali manj govorili v meni najbolj domačem jeziku jazza, in verjetno sem s tem precej simptomatičen za določeno tendenco tretiranja glasbe, kateri kontrira ravno Sajeta.

Čeprav je praktično nemogoče biti malce bolj zagret poslušalec jazza brez določene afinitete do npr rockenrola in muzik sveta (pa kakopak tudi obratno), človeka že samo preobilje koncertne ponudbe (nad katerim smo bentili nekaj let nazaj in ki ni samoumevno in po katerem se nam zna še kolcati) vsaj na splošno profilira v posamezen žanr. Moč navade, časa in denarnice hočeš nočeš ugrabijo praktično identiteto poslušalca. Vsled tega je še kako dobrodošlo, če se tu in tam razmajejo človekove inertne koordinate, in za vašega pisuna je to Sajeta storila tako prek vzratne refleksije kot tudi skozi izvrstno izkušnjo tistega četrtega, nejazzerskega špila.

Po dobrem desetletju, kar se je Tolmin iz povsem običajnega, dokaj nevpadljivega primorsko-alpskega konca preobrazil v poletno festivalsko prestolnico Slovenije, je danes ta plat že dodobra vtisnjena v njegov subjektivno dojeti genom. Njegovi kafiči, kjer se sajetniki ob kavi sestavljajo od minulega večera, pa od sonca prežgana cesta, ki vodi od centra mesta do Sotočja, za mnoge tudi pot od najbližje železniške postaje v Mostu na Soči, vse to je del izkušnje Sajete. Še kako je torej smiselno, da se del koncertnega dogajanja preseli tudi v urbano (no, vsaj betonsko) okolje, pri čemer pa smo vsaj letos za to plačali nekoliko visoko ceno neznosnega in soparnega zraka v Kinogledališču Tolmin.Tam smo namreč poslušali Orkester Brez Meja/Senza Confini, še en projekt Zlatka Kaučiča, čigar dolgoletno delo z mladimi glasbeniki bo v naših krajih prav verjetno pustilo gromozanski pečat in vsled katerega mu gre zahvala prav vsakič znova. Zlatko je še en tistih ljudi, ki proti inerciji in udobju lastnoročno ustvarjajo kulturne in medčloveške kontekste, ki se za le eno samo osebo zde kar malce preobsežen zalogaj in brez katerih bi namesto ‘scene’ obstajali le razpršeni otočki kreative, po možnosti po umetniško zazrti vase.

Tokratna zasedba je pred kakima dvema letoma nastala v okviru festivala, ki ga Zlatko postavlja tam nekje med griči Brd. V njej je godel cvetober mladih lokalnih saksofonistov (Marko Karlovčec na altu, Cene Resnik in Boštjan Simona pa na tenorju), na bas klarinet, flavto in trobento so senza confini pihali glasbeniki iz italijanske strani, bobne sta igrala Vid Drašler in Marko Lasič, električno kitaro in efekte Vitja Balžalorsky, na kontrabasu in električnem basu pa je vse skupaj zaokrožil Jošt Drašler. Ko sem za kako minuto ali pet pozen vstopil v dvorano so ga tam že resno ružili v maniri free jazz orkestrov, kakršno imamo le redko priložnost slišati v  živo, in ki je bila prav prijeten oddih od zvoka, ki sem ga nekako intuitivno pričakoval z oziroma na poprejšnje izkušnje s Kaučičevim Kombom (A in B). Ta je vsem avantgardnim in žanrskim odklonom še vedno naslonjen na določene obrace fusiona, ki so se tokrat umaknili v prid bolj svobodnjaške, morda nekam šolsko sestavljene muzike, in danes, s slabim tednom zamika, v spominu daleč najbolj ostajajo humorne, pa vseeno skrajno resno, v duhu majavega in dekonstruiranega neworleansa zastavljene predelave domačih zimzelenčkov ala Kekec ter Ko boš prišla na Bled. Takšno operiranje z lokalno tradicijo popularne glasbe je v našem jazzerskem ter širše robnem glasbenem svetu izven etnofletno idioma precej redka praksa, ki bi se je človek želel nadejati tudi kaj pogosteje. Naslavlja namreč prav poseben teren poslušalčeve subjektivitete, po večini formiran v predadolescenčnem času, in manj konotirana glasba preprosto ne more doseči sorodnega efekta. Obenem se tudi širi naš glokalni glasbeni izraz, ki izven etna redko seže onkraj abotnih adaptacij narodnozabavnih viž.

Precej boljšega zraka se je bilo moč nadejati na Sotočju, kjer je bil letos postavljen oder (baje je bila lokacija dogajanja v prejšnjih letih tudi že kje drugje). Prvi špil je pripadel domačemu triu Drašler / Karlovčec / Drašler, kot del širšega kolektiva prisotnim že na predhodnem koncertu. Čeravno so fantje s fenomenalnim nastopom na cerkljanskem jazz festivalu obetali mnogo, je bilo prisotne tudi nekaj zlovešče slutnje, da bodo (sicer povsem legitimno) ostajali v enakem zvočnem vesolju kot takrat. No, slutnja je bila povsem odveč in ko jih je napovedovalec pred špilom pozval, »evo žagajte«, je imel verjetno v mislih prav tisti nastop iz Cerknega, ki so ga tokrat precej konkretno razširili in v končni fazi žagali precej manj, kot nas je večina pričakovala. Nasprotno smo bili deležni bolj umirjene igre in kopice novih dogajalnih premen; v enem delov je Jošt z lokom na kontrabasu ustvarili nekakšno reijsegrovsko postapokaliptično vzdušje, spet drugič je Vid s solom na bobnih izvrstno parodiral to jazzovsko gesto preprosto s tem, da jo je izvedel v svojem res osebnem jeziku, spet tretjič in vseskozi pa je z igre sevala tudi izrazito raziskovalna žilica Karlovčca. Kaj več pisati je kar nekam odveč, s tem triom imamo pač to srečo, da jih je dokaj često moč slišati na domačih odrih in to res hudo priporočam.

Sledil je še en na pol lokalec, Mats Gustafsson s solo nastopom na bariton in alto saksofonu. Tako kot pri predhodnem triu je šlo za improvizirano muziko, pri čemer pa je Gustafssonov glasbeni izraz že precej bolj izdelan in tudi njegovo obvladovanje inštrumenta je že po naravi stvari za nekaj desetletij vežbanja bolj prepričljivo. Na sopranu je vzporedno s toni izvabljal celo falango zvočnega drobirja, na baritonu pa je z idiosinkratično distorzijo in zelo ritmičnim pristopom v glavnem ružil melodične fraze, ki smo jih od njega vajeni in ki tudi v solo nastopu brez problema stojijo same zase. Žalibog se je bolj redko spustil v tišja in sonično subtilnejša in manj standardna niansiranja, za katera je po nekaj poizkusih modro presodil, da v tem konkretnem okolju ne bodo mogla priti do izraza. Že med poprejšnjim, a še posebej izrazito njegovim nastopom je namreč v ušesa bodla heterogena narava same publike, ki je taka muzika ni pripravila do zbranega poslušanja in so, sloneč ob robu koncertnega prizorišča, sproščeno pomenkovali in – kolikor so mi že šli na živce –  ustvarjali neko hibridno dogajanje, ki je bilo hkrati lagodno druženje ob piru in avantgardni glasbi, nekaj torej, kar drugim muzikam (že po samih normativih poslušalskega modusa) uspeva bolje kot tovrstni glasbi. No, vzporedno s tem si imel še drhal, ki je v tretji vrsti in tudi drugod brez minimalne obzirnosti prav veselo gobcala, a dokler je človek tiho in si ne vzame energije, da jih prijazno opomni, je pač tudi sam sokriv takšnih situacij.

Večer so z muziko, ki se je od uvodnega, kar nekam preveč klišejskega postrocka hudo fino prevesila v hibriden kraut-postrock, zaključili še eni stari znanci lokalnih odrov, Ulan Bator. Stoli so se odmaknili, množica se je nagnetla pred oder, električni zvok kitar je preplavil obalo in vaš od gorskih višav in pripeke utrujen recenzent je kar stoje kinkal in se nato, odločen, da naslednjo Sajeto vendarle zagrabi v celoti, prerano upokojil.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Tjaša Janovljak

Povezani članki: