Rhye – Woman

Rhye - Woman

2013, Polydor / Universal Slovenia 

Woman je zagotovo ena najbolj ženskih plošč vseh časov, ki pa to vendarle ni. Zgodba gre namreč nekako takole … Danec Robin Hannibal je že dlje časa občudoval delo Kanadčana Mika Milosha, ko pa je za svoj projekt Quadron potreboval remikse, je kontaktiral prav Mikea. In Mike je bil seveda oboževalec Quadronov … Srečala sta že večkrat, ob tej priložnosti pa sta tudi združila svoje moči in si nadela ime Rhye, ploščo, ki opeva romantične izkušnje z na trenutek celo erotičnimi besedili pa sta poimenovala Woman. In Mikeov vokal zveni natanko tako – žensko. Prva polovica plošče je nekoliko bolj živahne narave, medtem ko je druga v večji meri zazrta v globine duše te dvojice.

Ves čas se gibljemo v elektro-soul zvoku, nadgrajenim z melodičnimi pop linijami, zaradi česar prav nič ne izstopa iz koncepta. Kar pa nikakor ne pomeni, da plošča deluje monotono. Celo nasprotno. Svoj zvok sta uspela vgraditi v široko paleto različnih vplivov, od disca (Hunger) do smooth-jazza (One of Those Summer Days). Sprva se nam njun zvok zdi nekoliko preveč rezerviran, zasanjan, kar še podkrepi na trenutke slaba artikulacija besedil in zazdi se nam, da so pesmi nastale kot terapija, kot nekaj, kar preprosto moramo izraziti, da bi lahko živeli naprej. Prav zato se nam zdi še intimnejši. Zelo osebna pa je tudi vizualna podoba, ki bi ne mogla biti bolj pripovedna znotraj minimalizma beline. A temu vendar ni tako. Znotraj navidezne preprostosti se namreč skriva izjemna barvitost. Orkestracije, če ostanemo pri glasbi.

Tako nas denimo že v uvodni pesmi Open na samem začetku pričaka instrumentalni uvod godal, med katere je vpet zvok harfe. Ta ima pomembno vlogo tudi v 3 Days, kjer ima vlogo daljšega uvoda, medtem ko se ji kasneje pridruži sintetični leitmotiv in trenutek zatem še beat s funky basovsko linijo. Leitmotivi so tudi sicer skupni imenovalec večine pesmi ali eden od pogostejših elementov, kot tudi povsem samosvoj zvok kitar, ki zveni izjemno mehko, nikoli pa hladno, in sintetični uvodi. Shed Some Blood se tako kot mnoge druge ozira v elektronski soul 80-ih let prejšnjega stoletja, na čigar prizorišču je kraljevala Sade. In prav omenjena pesem močno spominja na njeno Paradise. Major Minor Love se nekoliko poigrava z vokali, v že omenjeni Hunger pa se znajde solističen vložek na pozavni in v Woman na trobenti.

Združiti elektro beate in minimalistični soul z živimi instrumenti, ki bi jih prej pričakovali v kakšnem simfoničnem orkestru, ni nemogoče. Očitno, da ne. A prav iz tega razloga plošče ne gre poslušati le enkrat, ker je njena preprostost, ki jo vse prevečkrat povezujemo s praznostjo, le navidezna. Ob vsakem vnovičnem poslušanju se nam bo ta izjemno nevsiljiva glasba namreč začela odpirati, nas sprejemati in z nami deliti tisto najbolj osebno. Tu pa se tudi skriva tisto, zaradi česar je ne gre prezreti, še posebno ne danes v svetu pretiranega konzumiranja vsega mogočega. Tudi cenenosti. Kar pa Woman, ki od nas vendarle zahteva večjo mero predanosti, časa, pozornosti, truda, nikakor ni, čeprav bi morda pomislili, da bo rezultat prav takšen.  Woman vendarle na nek svoj način razkriva tiste prave medosebne odnose, ki postanejo trajni in so sprva nekoliko bolj živahne narave, nato pa postanejo globinski. In tam šele se nam razkrije veličasten spoj krhkosti in trdnosti hkrati. Tam se skriva tisto, zaradi česar se je sploh vredno truditi spoznati in poznati. Tudi Rhye oz. Woman.

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: ,