Reggae se je vrnil ob Sočo – končno!

Overjam reggae festival

Tolmin / Sotočje
14. – 17. 8. 2013 

Po nekajletni suši se je reggae končno vrnil v Slovenijo. Ok, uradno se je to zgodilo že lani, s prvo izdajo Overjam festivala, a smo ga obiskovalci zaradi grozovite lokacije na betonskem parkirišču v Vrtojbi, intenzivnega policijskega nadzora in ne preveč ambicioznega glasbenega programa hitro izbrisali iz spomina. Številne kritike so verjetno nagnale organizatorje – letos so se italijansko-slovenski navezi pridružili še Avstrijci – k temu, da so reggae vrnili tja, kamor spada. Ob Sočo. Ki sama sebi ponuja toliko lepot in možnosti za aktivno preživljanje prostega časa, da obiskovalec lažje spregleda kakšno od pomanjkljivosti festivala. In teh je bilo, resnici na ljubo, kar nekaj.

Začnimo na začetku. V današnjem svetu ni nič zastonj, tudi na reggae festivalu ne. Tako so vse tiste, ki so v Tolmin prišli z avtom, sicer nadvse prijazni redarji takoj opozorili, da je parkiranje plačljivo. Tam je iz moje denarnice izpuhtelo prvih devet evrov. Menda za dober namen. Z izkupičkom naj bi cesto med Tolminom in Sotočjem opremili z javno razsvetljavo. Upamo, da jo bodo res. Tudi sama vstopnina na festival je bila vse prej kot žepu prijazna. 100 evrov za celoten festival, 29 evrov za dnevno vstopnico. Po vstopu na festival se  zaračunavanje vsega možnega ni končalo. Evro za polnjenje mobilnega telefona, dva za uporabo toplega tuša, ki ni bil vedno topel, evro za uporabo kartice, brez katere nisi mogel plačevati pijače, štiri evre depozita za to isto kartico. Depozit so sicer na koncu obiskovalcem vrnili, prav tako kot dodaten evro depozita za uporabo posameznega kozarca, a vseeno se nismo mogli znebiti občutka, da nas hočejo organizatorji na vsakem koraku ožeti. Zapletalo se je tudi pri nakupu hrane. Ponudba je bila pestra, a organizatorji niso poskrbeli za to, da bi lahko hrano plačevali kar direktno. Nekateri gostinci so bili brez terminala za branje festivalskih plačilnih kartic. Tako se je moral na primer obiskovalec, ki si je zaželel afriških ali pa arabskih specialitet, najprej postaviti v eno vrsto (pri drugem gostincu) in plačati hrano, nato pa potrpežljivo stopiti še v drugo vrsto, kjer so s plačanim računom končno prišli do želenega obroka. Ne preveč obiskovalcem prijazno.

A množica ljubiteljev reggaeja je vseeno pokazala, da takšen festival v Sloveniji manjka. Že torkov obisk prepartyja je presenetil vse. Organizatorji so menda pričakovali okoli sto gostov, prišlo jih je 800. Sredino dogajanje je pokvaril dež, ki je tudi nekatere od nas odvrnil od tega, da bi se v Tolmin odpravili že sredi tedna. Tako smo žal zamudili prve zvezde festivala Groundation. Na srečo smo se v četrtek le prebili do Overjama in bili priča tudi najboljšemu glasbenemu delu festivala. Prijetno so s svojo mešanico reggaeja in vsega ostalih glasbenih smeri presenetili nemški Jamaran. Na trenutke družbeno kritično, vsekakor pa osvežilno, energično in plesno. Brez odvečnih pavz, pull upov, samogovorov ipd. Na koncu so člani skupine še poskakali z odra in bis odigrali kar med množico. Legendarnim Inner Cyrcle tako ni bilo treba posebej ogrevati publike. So pa več kot odlično dobro razpoloženje pod odrom vzdrževali do konca svojega nastopa. Skoraj  dve uri dolg koncert je bil presenetljivo kul, na momente s hitiči, kot sta Sweat in The games people play, resda malce osladen, a produkcijsko in scensko brezhiben. Že po koncertnem delu na glavnem odru smo bili tako zelo irie razpoloženi, za žur do jutranjih ur pa sta poskrbeli še ekipi Haul & Pull up in RDYO na dancehall odru.

Petek in sobota sta bila glasbeno precejšnje razočaranje. Splošni vtis po nastopu petkovega aduta Jamajčana Barringtona Levya je bil sicer dober, naša mala družba pa se je po približno polovici koncerta že dodobra naveličala cheesy komadov, konstantnega ustavljanja glasbe, nagovarjanja ljudi, naj pojejo z njim … Glasbeno zatočišče smo želeli poiskati ob Soči v dub šotoru, a smo naleteli na neme zvočnike. Glasba je iz njih končno zazvenela šele, ko je gospod Levy končal s koncertom na drugem koncu festivalskega prizorišča. Precej čudna logika. Sploh glede na to, da sta se glasbena izbora na glavnem in dancehall odru, ki sta si stala dobesedno nasproti, velikokrat prekrivala oziroma se izvajala istočasno. V veliko veselje poslušalcem, ki sta jim v ušesa sproti nabijali dve muziki.

V soboto je bil večji del večera na odru kar Overjam band, menjavali so se zgolj frontmani. Najprej Bro, sledil je Tadiman, nato Hornsman Coyote in še glavna zvezda sobotnega večera Jamajčan Scarra Mucci. Ta je s svojimi ragga ritmi solidno razgrel ljudi. A najbolj so se obiskovalci znova razplesali v dancehall šotoru, ki je vsesplošno reševal precej šibko glasbeno ponudbo.

Čeprav razumemo, da je to šele druga edicija festival in da gre v mednarodnem merilu za manjši festival, bi se za 100 evrov vseeno nadejali bolj ambicioznega in kakovostnega glasbenega programa. Line-upi primerljivih ali malce večjih festivalov v tujini so namreč bolj kakovostni, ponudba še večja, cena vstopnic pa zna biti ugodnejša. Da pa ne bomo samo kritizirali, pohvalen je bil spremljevalni program (delavnice, konference, stojnice). Večina obiskovalcev je sicer dneve še najraje preživljala ob osvežujoči Soči ali pa njeni okolici. Pohvalno je bilo tudi, da na festivalu ni bilo videti policistov, kar je gotovo najbolj razveselilo številne  uporabnike opojnih substanc. Predvsem pa je pohvalno, da je festival bil. In to vsekakor boljši kot lani. Upamo, da to pomeni, da bo prihodnje leto še boljši.

Tekst: Ines Kočar
Foto: Tjaša Janovljak

 

 

 

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: