Glasbo Tame Impala se lahko tudi gleda

Tame Impala

Ljubljana/Kino Šiška
12. 8. 2013

Nekateri v njih iščeno in slišijo legendarne Beatle, druge bolj spominjajo na Led Zeppeline. Spet tretji pravijo, da so še najbolj podobni zasedbi Cream  in četrti rišejo vzporednice s Floydi. A avstralski Tame Impala so zasedba današnjega časa, z modernejšim pristopom, ki hkrati premamlja in vabi na razprodane koncerte pristaše starejše glasbe kot tudi mlado, najstniško populacijo. Vse to smo videli minuli ponedeljek tudi v dvorani Kina Šiške v Ljubljani. Za koncert, ki je bil razprodan, se je zadnji dan po spletnem družabnem omrežju pojavilo kar precej povpraševanja po kartah, veliko manj je bilo tistih, ki so svojo vstopnico bili pripravljeni prodati. Pa saj je, resnici na ljubo, bilo za pričakovati razprodan koncert, saj je Šiškarjem uspelo v Ljubljano pripeljati zasedbo, ki je trenutno na vrhu, dvorane in koncerte pa razprodajajo po celem svetu. Tokrat Ljubljana ni gostila še ene izmed umrlih ali pozabljenih legend, temveč vroč kruh, katerega je prišlo poslušat in gledat veliko tujih ljubiteljev glasbe. Veliko je bilo Hrvatov, slišati pa je bilo tudi Fince, Avstrijce…

Do danes so Tame Impala izdali dva studijska albuma, Innerspeaker leta 2010 in Lonerism leta 2012, s katerim so samo še potrdili nakazano pestro in uspešno glasbeno pot. Njihove psihedelične in preproste, a hkrati zapletene, melodije poslušalca vozijo po poteh drugih svetov, galaksij… Vsak si ob njihovi glasbi nariše svojo zgodbo in je z mislimi drugje. V Šiški so delovali precej dobro razpoloženi, k čemu je nedvomno prispevala razigrana publika, ki jih je vzpodbujala z glasnimi aplavzi in glasnim prepevanjem znanih melodij. Predvsem pri skladbi Feels Like We Only Go Backwards se je zazdelo, da je cela dvorana stopila nekaj metrov nazaj. Zvočna kulisa je bila ves čas koncerta polna, vsak ton je našel svoje meto v prostoru, Kevinov vokal pa je v ozadju deloval prijetno božajoče. Če je eho (efekt) njihov zaščitni znak v skladba, bi efekt nedvomno morali izklopiti, ko je Kevin skušal navezovati stik s publiko. Slednja je zaradi izrazitega odmeva razumela le posamezne besede kot so hvala, vse ostalo je bilo odveč in zaman. Škoda. Sklade so bile ves čas podkrepljene z različno psihedelično vizualizacijo, glasba je tudi narekovala barvno sliko, tako so Tame Impala ovrgli rek, da se glasbe ne da gledati, saj smo na platnu zadaj dobesedno gledali in hkrati poslušali njihove skladbe. Fantje so se suvereno potepali med pesmimi iz obeh albumov, vrhunec koncerta je bil okrog melodij Elephant, že omenjene Feels Like We Only Go Backwards ter Half Full Glass of Wine. K slednji so dodali zasanjano improviziranje, kakršnih bi si osebno med samim koncertom želela še več, saj so nekatere skladbe bile zaigrane preveč albumsko. Zvrst znotraj katere se gibljejo Avstralci namreč omogoča neskončne kombinacije in zaporedja tonov. Avstralci so v vročem ponedeljkovem večeru na odru nedvomno uživali, publika pa tudi, če se je le pustila odpeljati. Nekateri obiskovalci so bili nad koncertom razočarani, saj ni ponudil nič drugačnega, novega, temveč slišano glasbo na plošči s premalo improvizacije in koncertnih vložkov, za nekatere so se s koncertno verzijo umaknili bolj v sedemdeseta leta ameriškega rocka. A kot sem že poudarila na začetku, ne glede na vplive iz preteklosti, so Tame Impala zasedba današnje dobe, današnjega časa, ki je svoj nastop v Šiški povsem suvereno oddelala in odigrala.

Ob koncertu pa žal ne moremo pozabiti varnostnikov, ki so v Šiški ponovno sredi koncerta šli sredi odra umirjati mladino pod njim. A res ni moč narediti krajšega sprehoda in opraviti dela tik pod odrom? Resnično je moteče, ko se konkreten varnostnik sredi skladbe sprehodi sredi odra in potem še elegantno in počasi iz njega tudi po sredini odide. Nekako pa bo koncu ne morem mimo tega, da je o razprodanem koncertu enega izmed svetovno najbolj aktualnega banda v rockerskih vodah v domačih medijih težko najti zapis, kako je bilo na koncertu. Če so bili v napovedih tako senzacionalni in same hvale polni najbrž prepisani pr članki, po koncertu pametnega zapisa o rockerjih iz Pertha ni moč zaslediti. Pa si ga zaslužijo in tudi ekipa Kina Šiške, ki je v Ljubljano pripeljala zasedbo, ki je še zmeraj v vzponu, ki je Katedralo razprodala in ko so za spremembo enkrat hodili tujci k nam in ne mi množično drli v Avstrijo ali na Hrvaško.

Katarina Trstenjak

Povezani članki: