Dve plati festivala Frequency

Frequency 2013

Avstrija / St. Pölten
15. – 17. 8. 2013 
 

 

Nekateri glasbeni navdušenci na festivale nočejo zahajati, češ da izbor hitov v eni uri, kolikor imajo izvajalci v povprečju na voljo, ne odtehta užitka samostojnega koncerta. A odkar se glasba ne prodaja več na ploščah, so se raznovrstni festivali razpasli domala povsod. Ob pregledovanju nastopajočih, bližine festivala in navsezadnje tudi cene smo se letos odločili, da skočimo med drugim pogledat tudi k našim severnim sosedom v Avstrijo na poznani festival Frequency. Letos je bila njegova 13. izvedba.

Dan ali dva pred pričetkom festivala so objavili obvestilo, da je festival razprodan. Gruče, predvsem mlajše avstrijske populacije, so se v četrtek valile proti prizorišču. Festivalsko razpoloženi v različnih kostumih in oboroženi s pivom so se obiskovalci gnetli proti kampu in majhni reki, ki je popestrila in ohladila festivalsko publiko. V četrtek, ko se je festival tudi začel po glasbeni plati, je bilo prostor za postavitev šotora kar težko najti, a uspelo se nam je utaboriti neposredno ob reki, sicer na nekoliko neravnem terenu, a bila je senca. Vreme je bilo vse tri dni festivala idealno, saj vročina ni bila prehuda, ob tem pa smo večkrat pomislili na letošnji Nova rock in tudi Schengenfest, ki sta se odvijala v peklenski vročini.

Natrpan festivalski program nas je že prvi dan prisilil, da smo se moral odločati in izbrati med številnimi obetavnimi izvajalci. K sreči Space oder (glavni oder) in Green oder nista bila tako oddaljena, da ne bi mogel hitro smukniti pogledat še izvajalca na drugem odru, a vseeno se včasih nomadstvo pač ni izšlo in se splačalo prerivati v takšni gneči. Rdeča nit četrtka, ki je bil prvi dan festivala, je bila nekoliko bolj moderna, indie glasba, koncertiralo je veliko trenutno aktualnih zasedb. Tako smo lahko na Space odru prisluhnili Of  Monsters and Men, Archive, Regini Spektor, Empire of the Sun, Franz Ferdinand in Tenacious D. Prišlo je do rahlega zamika in zamenjave nastopajočih, zato je bilo prav nenavadno opazovati, ko so med koncertiranjem sicer odličnih Archive mladi Avstrijci spraševali, kdaj bodo zaigrali skladbo Little Talks (sicer jo izvajajo Of Monsters and Men). Kot se je kasneje izkazalo, jih je veliko prišlo na festival zgolj iz zabave, brez da bi poznali, preposlušali nastopajoče, razen dveh ali treh nosilcev. Za odlične izvajalce v živo so se ponovno izkazali Franz Ferdinand, na Green odru pa so publiko najbolj razigrali Flogging Molly. Po koncertih pa se je masa ljudi prevalila v  nekoliko (preveč) oddaljene hale, kjer se je odvijal after party z raznimi Dj-ji vse do jutra.

Petek so se Avstrijci odločili prepustiti starim mačkom in imenom glasbene scene. Tako so bili glavna točka večera zagotovo System of a down, ki so vlogo headlinerjev povsem upravičili. Čeprav krožijo govorice, da so odnosi v skupini daleč od idealnih, jim glasbeno ne moremo ničesar oporekati. Prav neverjetno je, kako lahko štirje glasbeniki melodijsko zapolnijo prostor in kljub letom še zmeraj uživajo, skačejo v ritmih nekoliko trše glasbe. Če Systemom leta še niso prišla do živega, je bilo nekoliko nenavadno spremljati koncert punk-rockerjev Bad Religion. Čeprav glasbeno še zmeraj žgejo kot norci, energije enostavno ni bilo. Verjetno lahko nekoliko čudno vzdušje pripišemo dejstvu, da so nastopali pred Systemi, na katere je čakala večina množice in se na njihovo glasbo obiskovalci pač niso  preveč odzivali. Nekateri so se tudi v fan pitu posedli po tleh in čakali Serja Tankiana ter druščino. Kot precej dobre izvajalce v živo se pred temo izkazali Awolnation, angleški pridih in nesposobnost stati pri miru je dobro podal Miles Kane, Crystal Castles  pa so bili ponovno odlični v živo. Nedvomno zasedba, katere nastop v živo z vsemi svetlobnimi in zvočnimi efekti povsem zasenči njihove studijske izdelke. Za umik na hladno in umiritev pa je bil od glavnem odru postavljen še Weeekender Stage, kamor so se odlično podali Junip. Petkovo popoldne pa so v Red Bullovem kombiju popestril tudi slovenski Elvis Jackson, ki so ponovno poskrbeli za pravo zabavo in so jih nekateri obiskovalci, ki so jih videli prvič, gledali odprtih ust. Niso jim bile jasne vodne blazine, metanje toaletnega papirja in Budino stanje na glavi.

Največjo gnečo pred glavni oder pa so nedvomno privabili nemški Die Toten Hosen v soboto. Neverjetno, kakšno norijo še zmeraj povzročajo med poslušalci, koncert pa so zaključili z nogometno himno Liverpoola. Med sobotnimi izvajalci velja posebej izpostaviti še mladeniča Jaka Bugga, ki bi sicer nekoliko bolj vžgal na kakšnem manjšem odru ali v dvorani, a kljub temu veliko obeta. V trans je obiskovalce popeljal James Blake, za dobra koncertna glasbenika pa sta se izkazala tudi Hurts. K ljubezenski melanholičnosti, jezi in žalosti je svoje dodalo tudi vreme oz. časovnica, saj sta nastopila ob sončnem zahodu in tako imela odlično naravno kuliso. Nick Cave z zasedbo pa je pod oder privabil večinoma starejšo občinstvo, kar je bilo po gledanju pretežno samih najstnikov v minulih dveh dnevih kar malo olajšanje.

Po glasbeni plati je Frequency izpadel korektno, ozvočenje je bilo dobro, izvajalci so v večini izpolnili naša pričakovanja, le pretežno avstrijska publika je bila nekoliko posebna. Posebni so bili tudi v festivalskem smislu, saj smo bili kljub obisku večih festivalov presenečeni nad njihovo festivalsko »kulturo«. To, da smeti ležijo povsod, smo vajeni, da pa uriniraš po lastnih ali tujih šotorih in po njih mečeš še fekalije, pa je nekoliko preseglo naša pričakovanja. Tako se je zadnji dan širil smrad urina po celotnem kampu, ne le v bližini montažnih toalet. Če smo krajo zastave še razumeli, nikakor ne najdemo pravega razloga, zakaj bi nekdo ukradel šotor s stvarmi vred, kot se je to pripetilo kolegici. Ko smo se zjutraj vračali s prizorišča, njenega šotora enostavno ni bilo več v našem taboru. Vzeli so ga skupaj s stvarmi še ene kolegice, lastnici šotora pa so celo pobrskali po torbi in vzeli tisto, kar so očitno potrebovali (spodnje perilo, nekaj hrane, oblačila).

V reki, ki sicer leno teče po sredini parka, se je kopalo na kupe pločevink, smeti in celo tend ter šotori. Kljub vsem dogodivščinam pa smo Frequency zapustili z dobrimi vtisi, a vseeno smo se nekako odločili, da če se slučajno vrnemo na prizorišče, zagotovo preskočimo ta kamp in poiščem spanje v Green kampu ali kje drugje. Najbrž podobno razmišljajo tudi drugi, predvsem starejši obiskovalci festivala, saj smo jih v kampu komajda srečali in so tam resnično prevladovali najstniki, katerih je veliko bilo tam zgolj zaradi alkohola in zabave, glasba je bila zanje na zadnjem mestu.

Katarina Trstenjak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: