Sproščeni Soundwave Festival

Soundwave Festival

18.-22. julij 2013/ Tisno, Otok Murtar

Celo leto sem odšteval dneve do meni najljubšega festivala. Ponavadi se za obisk festivalov odločim po lineupu, pri Soundwave-u pa je glavno vzdušje, vrhunska lokacija in ne prevelika množica prijetnih ljudi. Že sama lokacija mesta Tisno, ki meji na otok Murter je dober razlog za obisk in če si festival vzamete kot dopust na morju, kjer imate potem vsak večer vrhunske muzičarje in DJ-e, ki so še ravno dovolj neznani, da se trudijo za vsak svoj nastop, dobite zmagovalno kombinacijo.

Letos je bil festival že drugič na novi lokaciji (vsa prejšnja leta je bil v Petrčanih pri Zadru) in dobil sem občutek, kot da Angležem, ki tvorijo več kot 90% obiskovalcev, nekaj ne odgovarja, ker se je prvič opazil upad obiska. Mogoče je to lokacija, mogoče pretirana cena karte, mogoče malo prevečkrat ponovljena imena nastopajočih,… kdo bi vedel. Mene osebno je zmotila razporeditev nastopajočih, ker se je dogajalo, da so ”ogrevala” bolj resna imena, kot so potem sledila.

To se je zgodilo že prvi dan, ko je ob pol devetih nastopilo eno večjih imen festivala, DJ Yoda, ki s svojim tehničnim pristopom prearanžira vsem nam dobro poznane komade v nalomljeno norijo in vedno poskrbi za super žur. Za njim je na oder stopil DJ Shadow, znan po vrhunski produkciji in svojih veščinah scratch-anja in osebno po mikrofonu poudaril, da ni nobenega računalnika na odru ter da bo set sestavljen iz raritet in eksperimentalnih beatov. Res mu je uspelo ustvariti posebno mešanico ravno prav čudnih, ravno prav plesnih komadov in množica je (po)norela. In kot podpora moji teoriji napačnih razporeditev je sledil Kutmah, kateremu je uspelo pregnati polovico publike in tako zaključil dogajanje na glavnem odru. Na srečo je na malem, Beach odru pokal drum&bass in ostale lomljene podzvrsti, ki jih je Gilla vešče prelival ter zaključil prvi dan festivala. Sledil je after v cca. 10km oddaljenem Barbarellas klubu, ki je še ena vrhunska lokacija na odprtem pod borovci. Ne glede na to, da so organizirali zastonj prevoz do tam, nas je tam pričakala vstopnina 100HRK in dokaj bogo vzdušje. Nauk prvega dne je bil da gremo na festivalsko dogajanje dovolj zgodaj in da preskočimo after.

Drugi dan smo začeli z Boat Party-jem kjer smo pluli okoli otočkov blizu Murtra ter poplesovali z vetrom v laseh. Party se je previdno začel ob zvokih disco house muzike in se lepo razvil do prihoda DJ Gilla, ki je zadevo dvignil na višji nivo in je cela ladjica norela, kot se od takega žura pričakuje. Žal je zadnja gramofone prevzela ekipa, malo preveč navdušenih nad reggae muziko in se je vibe spustil na kimanje z glavo in zvijanje jointov. Ko smo ob 23h prispeli na kopno, je na Beach odru že pokal DJ Cheeba, ki je tudi že stari znanec Soundwave festivala in vedno poskrbi za pozitiven odziv publike. Kasneje smo skočili pogledati še na veliki oder, kjer je ravno začel Doom ter se nič kaj navdušeni hitro odpravili proti tretjemu, najmanjšemu odru. Tam je Om Unit spuščal d&b, dubstep in ostale lomljenke, na katere smo odplesali do konca žura.

Tretji dan se je zopet začel razmeroma zgodaj in kot se je izkazalo z najboljšim nastopom tega dne. Shigeto je lastnoročno poskrbel, da se je ob pol osmih, ob belem dnevu nabralo in skakalo lepo število ljudi. Njegov liveact je sestavljen iz seta bobnov in računalnika, kjer izmenično pritiska na gumbe in takoj zatem preide na bobnarske palice. Izkazalo se je, da ni samo vrhunski producent, temveč tudi odličen bobnar. Za njim je na oder prišla Alice Russell, ki mi je izzvenela preveč pravilno in ”popish” za tak festival. Za njo so Letherette poskusili popraviti vibe in ga spustiti nazaj v bolj underground vode, ampak sem se raje odpravil pogledati kaj dogaja na drugih dveh odrih in kot večer prej, pristal na najmanjšem, kjer sta Om Unit in Kutmah držala nor tempo. Plesalo se je tako vneto, da se je dvignil oblak prahu, ob čem sem dobil asociacijo na Exit festival.

Četrti dan je bil po lineupu najbolj močen in se zdi, kot da so vsa velika imena stlačili v en dan dogajanja (kar mogoče niti ni najboljša ideja). Začelo se je že ob pol osmih, ko so Robert Glasper Experiment na glavnem odru lepo začeli in nas popeljali v (kot ime pove) eksperimentalne vode, kjer so se mešale zvrsti od hiphopa, preko jazz-a, funk-a, elektra,… Najbolj markanten je vokalist s svojim keytar-om in tako bleščečim nasmehom, da bi se najbrž svetil tudi ponoči. Za njimi so oder prevzeli Quantic&Ondatropica, ki so me presenetili tako po številu (nisem uspel naštet koliko jih je bilo), kot po kubanskem zvoku katerega so igrali. Obenem je na Beach odru igral d&b izpod prstov ComTruise, od koder se nisem premaknil dokler na velikem odru niso začeli Submotion Orchestra. Nastop je bil super, ampak mi je izpadlo mogoče malo preveč čustveno za tako uro večera. Kot zadnji je na glavnem odru nastopil Bonobo s svojo skupino in upravičil sloves ter že ne vem katero pojavljanje na Soundwave festivalu. Nastop je izpadel kot vrhunska mešanica čustev in pokanja. Ja, čeprav od Bonoba ne bi pričakovali ”na poskok” muzike, je določene komade malo predelal in jim dodal bolj plesni vibe ter nam postregel z najboljšim koncertom festivala.

Zadnji, peti dan je bil bolj kot outro, z okrnjenim številom nastopajočih in s prevladovanjem reggae zvokov. Tudi število obiskovalcev se je zmanjšalo in čeprav so se imena kot Catching Flies, General Roots in Riot Jazz maksimalno potrudila, se je v zraku čutilo da je festivala konec.

Celoten festival je kot sem že v uvodu napisal imel določene težave, ampak vse to nekako ni pomembno, ko se cel dan namakaš v kristalno čistem morju in s soljo v laseh preplešeš večer. Upam da bodo za naslednje leto lineup skrčili na tri ali maksimalno štiri dni in lepše prerazporedili nastopajoče, ker mi se zagotovo vrnemo.

Tekst: Igor Vuk

Foto: Ana Marija Prelogar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.