Rumer – Boys Don’t Cry

Rumer - Boys Don't Cry

2012, Warner Music

Rumer, s pravim imenom Sarah Joyce, ki se je pred tremi leti zavihtela na glasbene odre s prvencem Seasons Of My Soul, za katerega je dobila več nagrad, se je lani vrnila s svojo drugo ploščo, ki jo je poimenovala Boys Don’t Cry. Vendar pa je tokrat za osnovo svojega ustvarjanja vzela manj znane pesmi izključno moških izvajalcev, ki so v 70-ih letih minulega stoletja pisali o zlomljenih srcih in samoti skozi svojo občutljivo, tenkočutno, žensko plat. Plošča tako ne ponuja avtorskih pesmi, temveč sprehod skozi glasbeno zgodovino popularne glasbe med letoma 1970 in 1978, ki nam ga še dodatno olajša spremljevalna knjižica, na kateri so podatki o izvirnikih navedeni do najmanjše potankosti.

Pesem P.F. Sloan (v originalni različici jo izvaja Jimmy L Webb), obarvana s kančkom južnega rocka in reggaeja, je ploščo najavila, izpostaviti pa velja tudi It Could Be The First Day (Richie Havens) z elementi folka, funk-soul pesem Soulsville (Isaac Hayes), a tudi Be Nice To Me (Todd Rundgren) in bržkone najmočnejšo pesem plošče Sara Smile (Hall & Oates). Spevne, nekatere celo nekoliko plesne, popevke so tako dobile novo preobleko in zaživele tudi med poslušalci, ki se sicer niso vajeni ozirati nazaj, še posebno ne, če gre za manj znane napeve. Rumer jih je ovila v svoj prepoznaven sofisticiran, a lahkoten, nostalgičen kantavtorski zvok, ki bi ga lahko vzporedili z ameriškim vokalnim in instrumentalnim duetom The Carpenters.

Izbor pesmi nikakor ni mogel biti naključen, saj v svojih izvedbah zveni zelo izpovedno, zaradi česar bi neveden poslušalec težko presodil, da ne gre za avtorske pesmi, čeprav se v aranžmajih ni prav dosti oddaljevala od izvirnikov. Vendar pa je pesmim s svojim poustvarjanjem podarila novo življenje in glasbo napolnila s svojimi občutji, zaradi česar se zdi, da nas njen glas nagovarja in diha skupaj z nami. Rezultat tega je, da jih tudi mi sami zelo kmalu začnemo doživljati izredno osebno. Njeni mehki in nekoliko pritajeni toni izražajo žalobnost, krhkost in breme, a istočasno v nas naseljujejo žarek upanja in svetlobo.

Čeprav nekateri namigujejo, da se je za priredbe odločila zaradi blokade pri avtorskem ustvarjanju, ki naj bi imela korenine v osebnih težavah, bi se bilo s tem težko strinjati. Zvočno gre namreč za povsem dostojno nadaljevanje njenega prvenca in se zelo dobro zlije z njim ter njenimi lastnimi pesmimi, na katerih gradi svoj glasbeni izraz, ki je resda precej lahkoten, a se v njegovem ozadju skriva nekaj več. Glasba zaradi bogate harmoničnosti deluje polno, v prvi vrsti pa nas popelje v glasbeno orbito, kjer prevladujejo iskrenost in pristopi, ki temeljijo na ljubezni in spoštovanju do glasbe. Popelje nas v čas, ko se je glasba ustvarjala zaradi glasbe same, ne pa zaradi dobička ali kakšnih drugih manj plemenitih namenov. Morda pa se ji je le zazdelo, da je tisto, kar čuti v danem trenutku, že napisano in potemtakem ni nobene potrebe za ponavljanjem …

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.