Piš s severa – Sigur Rós na No Borders Music

Sigur Rós

Italija / Trbiž
23. 7. 2013

Sigur Rós so zaradi svojega geografskega porekla vsekakor bolj stereotipno zaznamovani kot glasbeniki iz drugih dežel. Kaj hitro jih radi označimo kot severnjaško melanholične, hladne, žalostne in mistične, čeprav poslušalci s celotne zemeljske oble ob poslušanju njihove glasbe doživljajo bolj barvite asociacije od zgoraj omenjenih, kar so na pomodrelem družbenem omrežju obelodanili ob premiernem poslušanju lansko leto izdanega albuma Valtari. Če je bil ta lani razlog za nastop na domačem festivalu Mars, jih je nov album Kveikur, ki predstavlja pravi antipod svojemu predhodniku, letos pod trbiške vršace pripeljal preko- oziroma, kot opisuje ime, kar brezmejni festival No Borders Music.

Na pravljično poseben nastop je kazala celo več kot pravljično številčna 11-članska zasedba, katere inštrumentalna paleta je poleg klasičnih bobnov, basa, kitare in klaviatur obsegala še dodatna tolkala, skupek manjših klaviatur ter mini orkestralni del s trojčkom godal in trojčkom pihal. K temu je treba prišteti še Jónsijevo kitaro, ki pa je vse prej kot le to, saj jo z igranjem nanjo z lokom predrugači v godalo. S tem je pogojena tudi večji del sključena drža frontmana, ki ob tovrstnem glasbenem žanru seveda ne igra vloge zabavljača, temveč se ob bogatih aranžmajih izredno osredotočeno posveča svojim nalogam na kitari. To je za povprečnega opazovalca sicer videti le kot ne prav virtuozno drgnjenje po strunah, vendar brez unikatnega pristopa k igranju zvočna slika prav gotovo ne bi bila enaka, kot je. Samosvoje pa ni le igranje na kitaro, temveč tudi njegov visoki falzeto, s katerim v večini eksotični islandščini dopolnjuje inštrumentalni del epskih skladb, hkrati pa ga uporablja kot dodaten inštrument. To z nebesedno rabo glasu često udejanji pri zaključnem delu skladb, ko se v zvočni igri z njim znajde bodisi le otožna klavirska linija bodisi le tanek, komajda slišen preplet trobente in   violine. Glasbeno vsestranskost pa kažejo tudi ostali člani zasedbe, saj je trenutkov, ko bi bil kdo od njih nedejaven, zelo malo. Če v danem trenutku ne pride v poštev kitara, se kitarist premakne za magični ksilofon, če je na vrsti odsotnost pihal, trobentačica zvočni prostor zapolni s spremljevalnimi vokali.

Koncertna atmosfera nima načrtno tempiranih vrhuncev, saj je pri Sigur Rós kljub ali pa prav zaradi nerazumevanja jezika dojemanje za glasbo še toliko močnejše, občutek za tkanje samosvojih zgodb pa še toliko intenzivnejši. Posledično temu prav vsaka pesem predstavlja svojevrsten vrhunec, ki ga nekateri najdejo v milozvočju zgolj enega inštrumenta, spet drugi v pompoznih in orkestralnih delih celotnega spektra, ko se zasedba približa klasičnemu post-rock vzorcu. Drža članov ansambla je – z izjemo Jónsijevih vratnih akrobacij in opletanja s kitaro, česar rezultanta je bilo prevrnjeno stojalo za mikrofon in razbita okrasna žarnica -­ dokaj statična, saj poleg poslušalcev tudi sami zapadejo v glasbeni trans, ko je interakcija med navzočimi na in pod odrom zgolj miselna, nastop pa skorajda meji na religiozni obred. Tisti obred, kjer smo vsi eno, kjer nas, vas in njih preplavi izventelesna harmonija in pri katerem se lahko le uščipnemo v lice, da je pred očmi odvijajoča pravljica resnična. Ta je bila, pravljice s Sigur Rós so pač resnične.

Tekst: Jurij Bizjak
Foto: Bojan Okorn 

 

Povezani članki:

Značke: