Massimo – live@tvornica

Massimo - live@tvornica

2013, Aquarius Records

Massimo Savić, eden zanimivejših moških vokalov na hrvaški glasbeni sceni, je že od nekdaj imel sposobnost prilagajati se trenutnim modnim muham glasbene industrije, a hkrati ostati zvest sebi. Prav iz tega razloga je njegov opus celovit, a vendar razgiban. Svojo kariero je začel graditi v skupini Dorian Gray, ki je bila in ostala najprepoznavnejša po pesmi Sjaj u tami, prepevu Walker Brothersov The Sun Ain’t Gonna Shine Anymore, nato pa je prešel na stran zabavne glasbe. V 80-ih letih minulega stoletja, ko je njegov t. i. glasbeni oče postal Zrinko Tutić, se je znašel v popevkah, desetletje kasneje je v navalu dance glasbe naredil izlet v te iste zvočne novitete s pesmijo Brzina in se počasi razvil v resnega pop-rock izvajalca, ki si občasno privošči potop v bolj umetniško obarvane projekte.

Plošča, o kateri tokrat teče beseda, že s svojim naslovom live@tvornica sporoča, da prinaša žive posnetke, in sicer dveh koncertov, ki sta se zgodila 14. in 15. februarja lani v Tvornici v Zagrebu. Gre za štirinajst pesmi, od katerih se kar polovica nahaja na njegovi zadnji studijski plošči Dodirni me slučajno, preostale pa prinašajo pregled njegove dosedanje, tridesetletne, kariere. Seveda je nanjo uvrstil tudi obe zanj nepogrešljivi pesmi, že prej omenjeno Sjaj u tami in Stranac u noći, ki je ponovno zaživela pred nekaj leti na plošči Vještina, kjer je dobila novo, svežo preobleko, pri interpretiranju pa se mu je pridružila Nina Badrić. Ne pa tudi na koncertu, je pa zato gostil Nena Belana, s katerim sta izvedla uspešnico Zar više nema nas, klaviaturista Predraga P’Eggyja Martinjaka, ki je tudi avtor pesmi Iz jednog pogleda, in dekleti iz skupine Meritas, ki sta obogatili njihovo pesem Odjednom ti.

Kot zanimivost slovenskim poslušalcem velja omeniti, da je Massimo kar nekaj časa živel v Sloveniji in tekoče govori slovensko, v spomin na ta čas pa je morda na ploščo uvrstil pesem Indija Jana Plestenjaka, čeravno je besedilo v hrvaščini, delo njegove soproge Eni Kondić. Sicer pa velja omeniti Tišino, spevno pesem, ki po svoji melodični liniji morda nekoliko spominja na najlepša leta splitskega in sorodnih festivalov, na katerih je najpogosteje kraljeval žal že pokojni Zdenko Runjić, a tudi Iz jednog pogleda in Krug u žitu, obe z že prej omenjene plošče Dodirni me slučajno. Obe sta interpretirani doživeto, njihova zgradba pa ima v sebi dramaturški, ali, v tem primeru bolje, glasbeni lok, ki se na koncu razveže. Ploščo je zaključil z za to primerno pesmijo Laku noć.

Kakšnih večjih presenečenj ali novitet na njej ni zaznati, ne v smislu repertoarja ne samih interpretacijskih ali aranžmajskih postopkov. Massimo, prav tako kot vizualna podoba plošče, deluje nekoliko zadržano, brez želje po dodatni pozornosti, na kar kaže v veliki meri ravna linija celotnega koncerta, ki kakšnega večjega viška žal ne premore. Morda se temu še najbolj približa s Sjajem u tami ali Strancem u noći, ko se vzdušje iz resnobnega in žalobnega vendarle nekoliko razvije in povzdigne na bolj sproščeno in veselo raven. A k temu zagotovo ne pripomorejo njegove najave in zahvale med posameznimi pesmimi, ki so dokaj uradne in prekratke za kakršenkoli pristnejši stik z občinstvom. Pravzaprav poslušalec dobi občutek, da je nezmožen razviti komunikacijo na globlji ravni, takšni, ki bi povsem zabrisala mejo med tistimi, ki so na odru in tistimi, ki se nahajajo pred/pod njim. Vendar pa je treba priznati, da tem prvim poje hvalnice. Ne le, da spremljevalne glasbenike predstavi v kar se da lepi luči, temveč vedno znova poudari, da gre za prijatelje.

Vse našteto je nekoliko v nasprotju s tem, da imamo občutek, da poudarek daje besedam, saj v pesmi Nemam vremena nekaj stihov celo deklamira, zaradi česar ti pridobijo na svoji moči. A bi prav zato še toliko bolj pričakovali, da bo koncert v večji meri umetniško obarvan, vendar pa ves čas ostajamo v istih okvirih, okvirih zabavne glasbe. Morda nekoliko izstopa le Loše vino, kar pa je premalo, da bi lahko koncert označili za kaj več kot le pop-rock večer. Tisto, kar manjka, sta živost in spontanost, ki se prikradeta le občasno, zelo izjemoma, a bi ga naredili prepričljivejšega. Vse našteto pa vendar nikakor ne pomeni, da plošča ni dosegla svojega namena. Nasprotno, prisotni so zagotovo dobili lep trajen spomin na že minulo doživetje, navdušenci nad njegovo glasbo priložnost, da nadoknadijo zamujeno, ostali pa pregled in vodič po njegovem dosedanjem delu, v novi obliki, ki bo za prvo spoznavanje z njegovim delom povsem zadosti, za kakšno podajanje v globine njegovega glasbenega sveta pa bo vendarle potrebno poseči še za čim.

Nina Novak

Povezani članki: