Leonard, hvala!

Leonard Cohen

Ljubljana / Center Stožice
25. 7. 2013 

Že precej let nazaj sem nekje v Španiji za le nekaj dni zgrešil koncert Leonarda Cohena. Spominjam se, kakšna drama se mi je tedaj to zdela. Tipo mi bo še umrl, jeboga. Tedaj ga še nisem poznal v živo, in kar sem pred nekaj leti odhitel v Zagreb – da ga le slišim, še preden mi umre – sem tudi sam pri sebi precej bolj spoštljiv. Od takrat o njem dosledno govorim in razmišljam kot o gospodu. Njegova odrska prezenca seva toliko dostojanstva, ponižnosti in, če hočete, modrosti, da je v mojih očeh daleč onkraj glasbenika. Je Persona, en teh redkih ljudi, ki z notranjim žarom v brezkončnem svetu pustijo pečat. Njegova glasbena pot se je tako ali drugače vtisnila tako v našo popkulturno podzavest kot v naša skrita, intimna življenja. Nemara si mnogi želimo vsaj enkrat priti v stik s to skupno prezenco naših življenj, in tudi tokrat so mi nekateri znanci jeli razlagati, da ga je treba slišati še preden umre.

A gospod, ki pri dobrih sedemdesetih letih odpoje več kot triuren koncert, me bo verjetno še preživel in tokrat res ni bilo te posebne potrebe, da se podam v Stožice. Slišal sem ga že, odpel je cel kup hitičev in čeravno sem pogrešal svoje najljubše komade, bodo ti za vedno ostali vsaj na ploščah. Še okus si bom pokvaril, sem si mislil na soparno popoldne pred nastopom. Pričakoval sem slab zvok v dvorani, prav nič šlagersko se nisem počutil, imel sem nekam slab dan in za povrh mi je bila stroga predvidljivost nastopa in scenosleda pesmi nekam antipatična.

Kmalu po začetku večera sem premagal tudi averzijo, ki se je hitro porodila do te boleče distance, ki jo med glasbenikom in občinstvom ustvari velikost dogodka. A kar je hecno, je to, da je morda prav ta velikost dvorane in relativna oddaljenost odra res naredila večer. Veliko projekcijsko platno ob strani odra je namreč Leonarda človeku približala do te mere, da je ljudstvo z mobiteli često slikalo (sic) kar samo platno. Na njem je namreč povsem od blizu stal in gestikuliral elegantno oblečeni Cohen, čigar mimika je enkrat govorila o predanosti in drugič nemara brezbrižnosti do te ali one pesmi. Z rutinirano galantnostjo se je spoštljivo priklanjal drugim glasbenikom na odru, včasih počepnil in se tedaj spogledal s kitaristom Javierjem Masom, še enim markantnim nosilcem dostojanstva, kakršnega v nekaterih ljudeh uspe izklesati minevanje.

A tisto, kar je vsakič sproti v vihri pesmi zarezalo v poslušalca, so bile Leonardove modre oči. Njegov predirljiv pogled je intenziven, in ko se med komadom Everybody Knows srepo zazre v prazno, tedaj slutiš, da vsakič znova podoživlja absurdnost tega sveta. Zdi se, kot da je v svoji umirjenosti tudi vedno znova jezen in ogorčen, kot da v svoji poetični samoti in, kot se je nekoč izrazil, vseskozni milini, ni nikoli pozabil teže sveta, ki ga obdaja. Vidiš gospoda, ki je hvaležen temu, da lahko skozi sebe prepušča pesmi, in ki se prav s temi maratonskimi koncerti zahvaljuje za svoj dar in našo pozornost. Še vedno je igriv in še vedno na oder in z odra pripleše in odpleše. A ta Cohen je vseeno druga oseba kot tisti mlad, od svojega življenja opit pesnik, ki je s povsem drugo barvo in karizmo glasu posnel Songs of Leonard Cohen. Včasih, le po malem, je ta nemiren, obenem nabrit in zbegan mladenič, pogledal dol s projekcijskega platna in zdelo se je, kot da sta na odru dve osebi, in da v lepoto telesa in pesmi stremi tisti lakoničen in vihrav, pa tudi premišljen mladenič, ki je mislil, da v Sredozemlje beži pred Kanado, pa se je tam skrival le pred lastno temo.

In je torej res povsem odveč dodati, da sem Bird on a Wire tokrat začutil povsem na novo, da sta me Darkness in pri koncu še Going Home, obe z najnovejše plošče, povsem sesuli, in da sem se uspel prepustiti celo himnični Hallelujah. Če se mi je prejšnjič publika zdela vulgarna, sem tokrat skupaj z vsemi iz samega spoštovanja zadnjo uro koncerta preživel na nogah, se nežno zibal celo na nič kaj pretresljiv sentiš solo pevke Sharon Robinson in se povsem prepustil sentimentalnosti plesa, ki si ga je med Take This Waltz privoščil nek parček.

Tako da, Leonard, hvala. Pa še kdaj.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Kaja Brezočnik 

 

Povezani članki:

Značke: