Hugh Laurie & The Copper Bottom Band v Križankah

Hugh Laurie & The Copper Bottom Band

Ljubljana / Križanke
24. 7. 2013

Pred nastopom Hugha Lauria se je tu in tam v medijih pojavilo upanje, da bomo tudi na slovenskih odrih lahko videli, kdo je boljši – Hugh Laurie igralec ali Hugh Laurie glasbenik. A tako zastavljeno vprašanje je pravzaprav čisti nesmisel in zadovoljivega odgovora na takšne dvojbe sploh ne moremo dati, niti hipotetično niti izkustveno. Hugh Laurie je igralec. Pika. Šele na ogrodje igralca potem obesi glasbeno podlago. Razumete, godba je samo fasada, pravzaprav privid njega, podaljšek. In ne govorim o tem, da je njegov nastop zlagan ali da nas namenoma zavaja, sploh ne, njegov glasbeni izlet je pristen, tako kot je tudi pristna godba, ki nam jo servira. Kot odličen igralec dobro ve, da mora vlogo ponotranjiti, jo naštudirati, zasaditi vase, da bi jo potem potegnil ven iz sebe. Kot Anglež pa se zaveda, da blues ni nekaj, kar bi v Oxfordu zraslo kar samo od sebe, njegovo raziskovanje ameriške glasbene zgodovine je tako temeljito, skorajda didaktično, tako ponotranjeno, da je blues lahko potem potegnil iz svojega drobovja. Hugh Laurie je na odru najprej igralec … in to v treh vlogah – glasbenik, zvezda večera in otrok.

Prva, tista najpomembnejša, je seveda vloga glasbenika, navsezadnje, zato smo tudi tu. Skorajda v vsakem intervjuju, ki se dotakne njegovega muziciranja, rad pove, da mu je učenje novih veščin v veliko veselje. Recimo kitare … ali pa klavirja, na katerega pritiska že od rane mladosti, pa še kako drugo glasbilo bi se najverjetneje dobro počutilo v njegovih rokah, česar pa nam v Križankah ni privoščil. Nam je pa privoščil zelo širok nabor godbe, vse od bluesa, pa preko soula, jazza, dixielanda, praktično vsega, kar lahko vržemo v lonec ameriške popularne kulture, pa še tango se je znašel na meniju. In starejši ko je bil komad, z večjim veseljem nam ga je serviral. Očitno je raziskovanje glasbene zapuščine tudi ena izmed veščin, ki se jih je lotil zavzeto in študiozno, da se tudi z zvočno podobo vrača slabo stoletje nazaj v preteklost. Zdi se, kot da glasbo s starih plošč preprosto sname, jo očisti prahu ter poda naprej. Navsezadnje inštrumenti kot so klavir, kitara, bobni, saksofon, pozavna, banjo in harmonika resda niso kaka nova pogruntavščina, a vseeno je za ohranjanje izvirnega zvoka potreben talent in očitno nekaj tradicionalističnega pogleda na svet. Kot primer je zanimivo dejstvo, da je  namesto Why Don’t You Do Right? raje vzel nekaj starejšo različico istega komada The Weed Smoker’s Dream z bolj provokativnim besedilom in pomenom. Sam izbor godbe, ki jo lahko slišimo na njegovih albumih kot tudi v živo, ni standarden, ampak se malce odmika od tistih neštetokrat preigranih vzorcev. Tako Hugh Laurie, proti pričakovanjem, deluje kar malce subverzivno – pod dodelano zvočno podobo se skrivajo trpke zgodbe, ki še dandanes ne izgubijo svoje privlačnosti. Hughu uspe poslušalstvu podtakniti bistvo bluesa zavito v celofanski papir in ga prodati na način, da ti pozneje čisto neprisiljeno odzvanja v ušesih. Če potem prištejemo še odlično uigran bend, ki dobro ve, kaj počne in to počne zavzeto in z vso odgovornostjo, ne morem reči drugega kot to, da gre za precej močno izkušnjo, ki poslušalstva ne utrudi, ampak zgolj pusti nek občutek, na katerega se lahko šlepamo še kar nekaj časa. Nič kaj ne bi bil presenečen, če bi Laurie v bližnji prihodnosti zapakiral svoje glasbeno delovanje tudi v bolj filmsko podobo. Sicer so nekatere osebnosti iz filmskega sveta v preteklosti že hodile po tej poti, a zdi se, kot da bi v tem primeru Hugh lahko odšel še dlje od pripovedovanja dokumentarnih zgodb o zgodovini te ali one glasbene zvrsti in/ali glasbenega obdobja in/ali zgodovinske umestitve določenega dela popularne kulture.

Seveda pa je potrebno omeniti tudi igralca na odru, ki je vse skupaj povezoval, štosiral ter animiral prisotno publiko ter otroka, ki je v vsem skupaj neznansko užival. Prvič po dolgem času na koncertu nisem slišal fraze o najboljšem občinstvu in prvič po dolgem času so se zdele besede o krasni publiki pristne. Kot sem že omenil, Hugh je v prvi vrsti igralec in celoten koncert je tekel kot neke vrste vudvil, bolj predstava kot zaresen koncert. Navsezadnje – bi lahko od nastopa pričakovali kak resen glasbeni presežek? Dovršen nastop in odlično izvedbo vsekakor, da bi pa zahtevali podiranje glasbenih mejnikov, bi bilo preprosto preveč. Morda so za takšen sprejem in navdušenje zaslužna predvsem ne prevelika pričakovanja publike, ki je, vsaj tak občutek sem imel, bolj padla na ime kot na resno poznavanje njegovega glasbenega ustvarjanja. In včasih je tako še bolje.

In, ali ste opazili, da v članku nisem niti enkrat omenil Dr. Housa, tako kot se je v naših medijih pred koncertom na veliko… BUGGER!!!!

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Boštjan Tacol

Povezani članki: