Guča na Krasu – Trube v žilo

Guča na Krasu

Italija / Briščki
5.-7.  7. 2013

Guča na Krasu je festival, ki ga spremljam skoraj od samega začetka. Od časov, ko je bil še tržaško-kraška lokalna žurka pod borovci, do danes, ko je čisto resen, dobro obiskan in organiziran festival. Razlika je očitna, čeprav tudi s fešto na precej manjšem, zato pa veliko bolj simpatičnem prizorišču v Praprotu, ni bilo čisto nič narobe. Le premajhno je postalo za festival, ki iz leta v leto raste – letos bo na primer trajal kar dva vikenda.

Prvi je že za nami, vtisi pa znova odlični. Organizatorji so se tokrat odločili za preverjena imena, ki smo jih v Briščkih večinoma že videli. Zvezda prvega večera, ki je na Kras privabila tudi največ gostov od blizu in daleč, je bil Goran Bregović. S preverjeno formulo starih in malo manj starih hitov, je ustvaril precejšno evforijo med približno pet tisoč glavo množico. Ta je veselo prepevala njegove zimzelene uspešnice, do nirvane pa sta jo spravili zadnji, Bella Ciao in Kalašnikov. Kar se vsakič znova sprašujem, je, kako mu uspeva? Ista zasedba, iste pesmi, še celo šale so iste, a vseeno ljudje vedno znova zapuščajo koncerte prezadovoljni. Ni mi jasno, ampak konec koncev lahko rečem samo kapo dol.

Kolateralna žrtev prvega večera je bila srbska rock’n’roma zasedba Kal. Ta je nastopila kot nekakšna predskupina, ob temu primerno zgodnji uri, posledica tega pa je bila, da so koncert videli le najbolj zgodnji obiskovalci. Vsi ostali so imeli medtem še polne roke dela s postavljanjem šotorov v brezplačnem kampu, zabijanjem klinov v trdo kraško zemljo ter alkoholnim in drugim ogrevanjem. Škoda.

Drugi večer nismo hoteli ponoviti napake z zamujanjem koncerta in smo bili na mestu zločina dovolj zgodaj, da ujamemo vse. Dovolj zgodaj je bilo sicer tokrat prezgodaj, a sta nas pred koncerti na velikem odru pod njim zabavali kar dve trubaški zasedbi – sveža Zlatna Jabuka in stari znanci Orkestar Elvisa Bajramovića. Trube na kvadrat so pomenile tudi glasnost, konkurenco  in teženje za bakšiš na kvadrat. Na koncu tudi skupno zaigran komad ali dva, seveda brez šefov, ki se jim je očitno igranje s konkurenco zdelo izpod časti. Zanimiva dinamika med orkestroma, ne tako zanimivo poslušanje dveh bendov, ki igrata različne komade na razdalji desetih metrov, medtem, ko ti iz zvočnikov nabija še promocijski CD festivala (že četrtič zaporedoma).

Led na velikem odru je v soboto prvi prebil Magnifico. Videla sem že veliko njegovih koncertov, ta je bil prvi z mavcem na nogi. Ne moji, Magnificovi. Tako je gospod Roberto koncert odigral v sedečem položaju, s svojo zadnjico pa grel primerno kičasto stolico. Poleg mavca je bila – vsaj zame – nova tudi zasedba. Na bobnih dobri stari Shatzy, na trobenti pa odlični Ivan Pavlović, na saksofonu Matej Kužel in na basu Jan Gregorka. Noro je zraven zvenela tudi violina, na katero je godel Matija Krečič. Kar se samega glasbenega programa tiče, nobenih presenečenj. Stari preverjeni hiti, ki so absolutno sedli, sploh ob obširnejšem prostoru za plesanje (obiskovalcev je bilo na od burje razburkanem Krasu pričakovano manj). Škoda, da nam Magnifico ni razkril tudi kakšnega od komadov s prihajajočega albuma, ki ga konec koncev snema že dobrega pol leta, ampak kaj hočemo, očitno bo treba še malo počakati.

Novo ime na kraški Guči so bili Dubioza Kolektiv. Kolektiv, ki polni koncerte po celi Evropi tudi tokrat ni razočaral. Nasprotno – navdušil je! Če sem se pred koncertom spraševala, kako bo skupino sprejel italijanski del publike, ki ne bo razumel besedil, sem odgovor dobila še pred koncertom, ko smo spoznali navdušeno gručo Tržačanov, ki so v stilu poj kakor slišiš, znali na pamet vsa besedila komadov in jih, vsakemu, ki je imel pet minut časa, tudi prav radi odpeli. Obenem pa niso imeli pojma, kaj prepevajo. A to jih ni niti najmanj motilo. Nad bendom so popolnoma navdušeni že brez poznavanja besedil. Če bi razumeli še njihova pikra in cinična besedila, bi verjetno doživeli ekstazo. Mi smo jo. Kar se mene tiče, jim mirno pripade naziv trenutno najboljšega benda na ex-yu prostoru. Energija, ki jo oddajajo, glasba, ki jo izvajajo, in način, na katerega opisujejo stanje sveta. Neprecenljivo. Edina reč, ki je ene zmotila ene bolj kot druge,  je bila dolžina koncerta. Ta je bila festivalskemu voznemu redu prilagojena in torej nekoliko krajša kot smo je vajeni.

A konec koncev je bilo poskrbljeno tudi za tiste, ki jim glasbe in zabave še ni bilo dovolj. Za to so oba večera skrbeli različni DJ-i. Žur je tako tokrat trajal dlje kot običajno. Aleluja, kot bi rekel Magnifico. Še lani smo se morali namreč po koncertu s havba partyjem zabavati sami.

Organizatorji se torej vsako leto bolje odrežejo, čeprav letos za njih delo še zdaleč ni končano. Festival kot rečeno traja dva vikenda. Že v petek bo tako v Briščih nastopila kultna italijanska folk zasedba Modena City Ramblers, v soboto pa se na kraj zločina vračata legendarna Boban in Marko Marković.

Tekst: Ines Kočar
Foto: slomedia.it (1-12) & Tjaša Janovljak (13-46)

 

 


Povezani članki:

Značke: