54. Jazz festival Ljubljana – summa summarum

Brotzmann-Edwards-Noble

Ljubljana / MGLC, Mala galerija CD, Klub CD
2.-6. 7. 2013

Svojega prvega obiska ljubljanskega jazz festivala se sicer ne spominjam najbolje. V spominu mi je ostala predvsem festivna atmosfera Križank. Njihovo polno predverje, pa živahno dogajanje v parku za avditorijem in velikanski oder pred njim. Če je bend pravi, in tisti trio je že bil, tedaj oder ni prevelik, marveč le grandiozen. V takšnem vzdušju sem si, mlad pob, kalil navdušenje nad jazzovsko glasbo in nemara ni pretiravanje, če rečem, da je to kolektivno navdušenje za jazzovske muzike oplodila moje nadaljnja raziskovanja. S tem sem sčasoma zabredel v glasbene vode, ki pravzaprav niso več primerne za oder Križank. Njihova intimnost bi se porazgubila v odprtem prostoru in v praznem avditoriju, ki ga vendarle polnijo predvsem imena. Kaj bi torej s Križankami, si lahko nekoliko oholo misli dotični jazzovski entuziast, ki nastavlja svoja ušesa po klubih, kot je tisti na vrhu Cankarjevega doma ali pa kateri od teh na Metelkovi.

Pa sem se minulo soboto spet znašel v polnem preddverju Križank ter parlamentiral z znancem iz rodnega kraja. Nekam pokroviteljsko je razlagal, da je v programu zadnjih let premalo selekcioniranja nastopajočih, da nam pač servirajo polizdelke, in da je ta specifična jazzovska špura, katere reprezentant je fokus letošnjega festivala, pihalski očak evropskega free jazza Peter Broetzmann, baje kar simptom provincialnosti. Stvar glasbeno-ideološke hegemonije metelkove, alter medijev in starih pankurjev, ki bi morali že davno pobrati šila in kopita. S tišino sem sicer nakazal, da prav navdušeno te diagnoze res ne delim, a so njegove besede vseeno našle določen odmev. Spraševal sem se namreč, koliko je res te potencialne publike, ki po sili razmer hodi v tujino in sanjari o Rončelcu, ki je bojda res imel jajca in veze. Morda jih je nekaj sto, morda precej več, in na njihovo negodovanje se do neke mere lahko odgovori s finančno situacijo, ki je neprimerno manj ugodna kot pred leti. A po drugi strani je tu res na delu določena estetska hierarhija ter glasbena ideologija, po kateri sploh lahko govorimo o raziskovalnosti neke muzike, o njeni izzivalnosti in drznosti. A poleg tega besednjaka imamo tudi diskurzivne sisteme, v katerih se bolj govori o perfekciji izvedbe, o virtuoznosti ali nemara o odmevnosti, uspehu, celo o Grammyih.

V te stvari res nisem interpeliran, in če malce razmislim, tudi naša medijska ter glasbenokritiška krajina (vsaj tista, omembe vredna) pretežno fura nek, recimo temu metelkovski habitus. Znotraj nje je Macy Gray postranski glasbeni akt, stvar tržnih imperativov pač, in njena zbledela mtv slava kot privlačnostni faktor je prav vulgarna prostitucija festivala.

A prav zaradi nje je zadnji nastop Petra Broetzmanna s Stevom Nobelom na bobnih ter Johnom Edwardsom na basu spremljalo še enkrat več parov ušes kot na prejšnjih nastopih, in prav zaradi nje je bilo sploh še možno uživati jazz v takšni, festivalski različici, z atmosfero in kopico novih, razburjenih duš, ki v minulem letu verjetno niso slišale prav dosti bilokakšnega jazza. No, metelkovski habitus pač ne pristaja na kompromise, in vsej tej množici se je edukativno predstavilo fantastičen set omenjenega tria. Spet smo bili deležni povsem novega Broetzmanna, tokrat takšnega, ki se mora neprimerno bolj intenzivno kot na prejšnjih nastopih ukvarjati s sošpilavcema in njunimi izzivi. Po nekaterih ocenah je šlo za njegov najboljši špil festivala. Sam se bolj nagibam k mnenju, da je šlo predvsem za najbolj izčiščeno različico prostora, v katerem se njegova glasba že dolgo giblje. Ekspresionistični liricizem, ki se z vsega skupaj nekaj melodijami in zvočnimi sistemi ukvarja z mundanostjo dolge glasbene poti in neskončne repeticije vedno drugačnega. Enkrat kričav in drugič otožen, v vsakem primeru nič več mladostno agresiven, je Peter Broetzmann s svojo glasbo simptomatičen za jazz, kot ga goji trenutna konstelacija festivalskega vodstva. Jazz, iz katerega se briše spektakelska karizma, v katerem imperativ estetskih inovacij figurira kot le ena možnih karakteristik in ki je nenazadnje ovobojen tudi zahtev avantgarde.

Načeloma super, a se postavlja vprašanje, koliko je bila ta drža dejansko posredovana in ali je tistih nekaj stotnij duš na prvem (svojem prvem?) sobotnem koncertu v Križankah dejansko vzljubilo intrikatnost dialoga res močnih glasbenih person, ki so po neki prav misteriozni karizmi zapolnile ves tisti prostor, ki je na voljo na odru Križank. So te stotnije duš cenile drznost programskega kontrastiranja? Človek bi, čisto po občutku, rekel da ne. Po občutku in z možnostjo retrospektive bi se dalo reci, da je bil ta (morda/baje) najboljši špil festivala prej strel v prazno in da je bila drznost sopostavitve nekam naivna. Precej bolje oziroma precej bolj komunikativno bi se namreč na odru Križank obnesla postava, ki je z Broetzmannom špilala v četrtek. To so bili Hamid Drake na bobnih, Jason Adasiewicz na vibrafonu ter Mokhtar Gania na neke vrste maroškemu basu imenovanem gimbri, ki so skupaj z očakom odigrali petardo od nastopa, fuzijsko free jazz groovijado, v kateri so repetitivni bas Ganie ter gosto perkusivno tkanje in žganje Drakea ustvarila povsem nov, afriški kontekst Broetzmannovega bismarckovskega freejazz bluesa in Adasiewiczevega frenetičnega koloriranja. Kot že kdaj prej se je poslušalcu lahko zazdelo, da Broetzmannu v nekem trenutku inštrument prevzame krmilo in da je tipo le posrednik, kretničar muzike, ki nastaja sama od sebe. Resnično je diskutabilno, ali je bil kako uro in tričetrt dolg nastop res predolg, saj je ravno njegova pretiranost in – roko na srce – občasna razvlečenost kreirala ritualistični in psihedelični moment. Ki bi, mimogrede, hipotetično raztrgal Križanke, čeravno se v njih verjetno niti ne bi uspel dogoditi in razviti. Še bolj bi bili za komunikativnost jazzovske godbe primerni İlhan Erşahin’s Istanbul Sessions, katerih jazzrockerski etnogroove s prej njujorškim kot istanbulskim zvenom je dodobra razmigal petkov večer v klubu in ki bi v Križankah lahko še posebej fino realizirali svoj spektakelski potencial.

Skratka, bolj ali manj razprodan avditorij sobotnih Križank je bil kanec zgrešena priložnost, da se marsikateremu potencialnemu, a jezika jazzovskega impra neveščemu poslušalcu odpre vrata jazzovske muzike z nekaj bolj dostopno godbo. Nasprotno se je, tako se zdi,  vzpostavil topos dualistične slike jazza kot na eni strani teženja in na drugi konzerviranja vzorcev, ki se zde vsaj tako stari kot sam Jazz festival Ljubljana. David Murray se  je vsaj na prvi pogled gibal prav v tem slednjem prostoru, čeravno je na srečo res, da je  Murray od bog ve česa zblojeni zvezdi večera po sili razmer odvzel glavno vlogo in odšpilal enega bolj inspirativnih špilov tedna ter igrivo subvertiral material in subtilno, s prefinjeno ludo maniro igranja odšpilal povsem svojo špuro. Nasheet Waits na bobnih ter ostala dva muzikanta so morali le igrati vlogo šolskih vrhunskih tehničarjev, ostalo sta naredila fenomenalni Murray ter amywinehousesovska Macy, ki ji z njenim karakternim vokalom, skoraj parodično igro dive in jazzovsko nekarakterističnimi bleščicami na trikrat zamenjanem gvantu ni bilo treba početi ravno veliko, pa je vrhunsko učinkovala v funkciji festivnosti. Atmosfera polnih in navdušenih Križank je bila po celem tednu jazza neprimerno bolj na mestu kot… še več ‘pravega’ jazza.

Kaj pa ta ‘pravi’ jazz? Ah, ta je bil fenomenalen, in pravoveren jazzer zadnikarjevske šole godbene ideologije (kakopak aludiram na znanca iz začetka teksta) je že moral biti zadovoljen z letošnjim festivalom. Broetzmann je v Štihovi dvorani skupaj z zblaznelim maestrom Jasonom Adasiewiczem na vibrafonu odšpilal enega boljših (če ne kar najboljšega) koncertov, in v intimnem ozračju Štihove dvorane je Broetzmannov dialoški pristop povsem razbil vsakršna vprašanja o tem, čemu toliko Broetzmanna. Da ta tornado od glasbenika tako čuječno in enakopravno igra s sonično morda manj impresivnim vibrafonom, je bila poslastica vsaj toliko, kot je bilo guštno videti verjetno (zame) prvega muzikanta na vibrafonu, ki svoj inštrument tretira kot resno (no, resno igrivo) glasbilo zvočno in tehnično razširjene sodobnosti. Poleg tega špila kot verjetno največje presenečnje in užitek na pamet pade še Cene Resnik Quartet. Iz albuma jih poznamo kot bolj umirjene glasbenike, ki v precej nadrobljeni maniri valujejo po improviziranem terenu saksofona, čela, kontrabasa in bobnov. No, tokrat so vihrali, vihrali v počasnih in masivnih valovih improvizirane gošče in navdahnjenega, malček coltranovskega saksofona, ki je za razliko od muzike na plošči tokrat povsem suvereno prevzel vlogo prvega inštrumenta zasedbe in ko krmar odvodil to muziko do konca njihovega prav skromno jedrnatega in hudičevo hipnotičnega špila.

Drugi špili bodo verjetno prej splahneli iz zavesti pišočega, a vsaj tako, kot se to zgodi tudi najbolj razburljivim ter simpatičnim edicijam vsakdana. V četrtek so poleg že omenjenih Broetzmann/Drake/Gania/Adasiewicz ter Cene Resnik Quarteta špilali še Side A s Kenom Vandermarkom na pihalih, Håvardom Wiikom na klavirju ter Chadom Taylorjom na bobnih. Tokrat je bil stari znanec Vandermark precej drugačen kot sicer, prav osvežujoče brzdano je špilal komorni jazz in vrsto kratkih, čvrsto zarisanih skladb, ki so se zdele predvsem kot kompozicijske vaje v slogu in so vašega rockersko razpoloženega pisuna v svoji umirjenosti kar malce dušile. V petek je sorodno zadržanost izkazal v njujorku kaljeni in še mlad Dre Hočevar Trio, ki pa je z močnim drajvom in čvrsto igro reševal nekolikšno rigidnost muzike do te mere, da je v končni fazi prav spodobno navdušil, nemara celo bolj kot razigrani skandinavci s saksofonistom Jonasom Kullhammarjem na čelu, ki so sicer dogajali skozi svoj celoten nastop, a bodo bržkone kaj hitro izginili iz spomina.

Ti predhodni dnevi od torka to petka, ko je bil na eni strani freejazzovski ekspresionizem in na drugi tak ali drugačen formalizem (no, pa kaj vmes tudi), je bila ena od bolj posrečenih gest festivala nedvomno pariranje harfista Eduarda Roana ter domačega basista Tomaža Groma. Tipa sta oba v glavnem robno raziskujoča glasbenika, ki sicer brez pardona špilata povsem mimo propisov jazza in klasične glasbe, a se je Roan v tokratni situaciji odločil, da prav z vztrajanjem pri melodičnih arabeskah klasične glasbe poudari Gromovo izzivalnost. Zadeva je izpadla fantastično, saj je bila Gromova samosvoja metoda rabe kontrabasa primerno izpostavljena, hkrati pa je Roan svojo harfo fino postavil na vmesni prostor med klasičnim zvokom harfe in svoj včasih kar preveč zagret odmik beg od njega. Po tako finem in prepišnem nastopu je sledeči duo trobente in kontrabasa izpadel kar nekam medel, bolj kot prehod k naslednjemu špilu, alterrockersko navdahnjim Rodrigo Amado Motion Triu s pridruženim Luisom Lopezom na kitari. Ti so bili prvovrsten metelkovski material, direkten šus jazzovskega rokenrola v žilo, in res je škoda, da ti od mačka zdelani člani zasedbe niso odžgali koncerta kar na Metelkovi, ki je bila letos že spet povsem po nepotrebnem zapostavljena kot koncertno prizorišče. Vsak nov Jazz festival Ljubljana, ki izpusti Letni vrt Gale Hale, je pač ustrelil mimo. Ker hej, mar smo metelkovci al nismo?! Smo, kakopak.

V dobrem in slabem. Do katere mere se je nagovorilo neposvečene duše je vprašanje, ki kar ne gre stran, a ki je morda tudi odveč. Kot primerno dvoumen komentar na sicer fantastičen festival naj torej pustim odzveneti naslov razstave fotografij Petra Broetzmanna, ki ga je kurator Žiga Koritnik naslovil – „To je naša muska“.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matjaž Škrinjar

Četrtek:

Petek:

Sobota:

 

Povezani članki: