54. Jazz festival Ljubljana – prvi in drugi dan

54. Jazz festival Ljubljana

Ljubljana / MGLC, Mala galerija CD, Klub CD
2.-6. 7. 2013

Med ljubitelji bolj samosvojih vej jazzovske godbe je glasbena govorica Petra Brötzmanna sorazmerno dobra poznana. Ekspresivna, največkrat glasna in vedno ognjevita je precej drugačne narave kot druga, precej manj razvpita plat Brotzmannovega umetniškega izraza. Gre za njegov likovni angažma, ki datira še nekoliko dlje nazaj kot njegova saksofonska divjanja. Že v zgodnjih šestdesetih se je namreč začel baviti s slikarstvom ter skulpturalnim delom in naslonjen na tokove med in po-vojnih avantgard začel ustvarjati abstraktne in zelo temačne objekte, v katerih se standardne tehnike olja na platnu mešajo z rabo najdenih objektov, kot so rabljeni kosi lesa, pločevine ter tkanine. Te zelo sugestivne površine, ki aludirajo na industrijske krajine, na njihov smog in kovinski ropot, so del razstave njegovih del, ki se je minuli torek otvorila v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Predstavljena likovna dela so tehnično zelo raznolika, od grafik do akvarelov in od koncertnih plakatov do figuralno abstrahiranih trodimenzionalnih miniatur. Večina od njih je hladnih, akromatskih in z občutenjem, ki je precej daleč od Brotzmannove siceršnje  ekstatične in fizične lirike. Neme so, gledalca pa posrkajo vase. Na nek čuden način so spokojne.

V tem ambientalnem kontekstu se je torej otvoril letošnji Jazz festival Ljubljana, 54. po vrsti. V izredno smeli potezi se je izkustvo likovne umetnosti združilo z glasbenim, saj je v eni od sob vzporedno z odprtjem razstave svoj nastop pričel tudi vibrafonist Jason Adasiewic. Njegov kristalni, zelo živ in bobnarsko močan zven je v kontrastni maniri spremil bolj ali manj neme sprehode po razstavnih sobah, skozi katere je odmevala njegova glasba. Otopelost, v katero so lahko vodila grafična dela, je s krožečimi melodijami razbijalo sonično delo Adasiewica, ki je tokrat premierno nakazal svoja izjemno samostoječa solo dela.

Prav lično se je večer nadaljeval na dvorišču galerije in z razgledom na Jakopičev drevored. Ljubljanski jazz festival ima včasih bolj ter drugič manj uspele situacije družabnosti, pa je treba reči, da je bila tale, pod večernim julijskim nebom, ena bolj posrečenih. Že po naravi stvari bolj kot nekoliko zatohla Mala galerija Cankarjevega doma, v kateri se je začel drugi večer festivala in kjer smo bili priča še eni ‘likovni’ otvoritvi, in sicer razstave fotografskih vinjet iz tega ali onega trenutka dobrih 40 let Brotzmannove kariere. Častitljivi gospod, starosta jazz muzik, je namreč fokus letošnjega festivala, in poleg teh dveh razstav ter spremljajočih gratis čaš vina je v ta namen na lagerju tudi kopica njegovih odrskih nastopov.

Prvega smo imeli priložnost slišati včeraj, ko je na odrski premieri projekta Sax & Drums – ki je sicer nadaljevanje lanskega Trumpet & Drums – skupaj s Kenom Vandermarkom na pihalih ter s tolkalcema Chadom Taylorjem ter Hamidom Drakeom odžgal nekako uro in pol hudo intenzivne glasbe. Oba pihalca sta imela med seboj dva tenor, pa en alto in en bariton saksofon ter za počez še klarinet in tarogato (kar je nekakšna mišičasta varianta klarineta), in čeravno ju že precej dobro poznamo, je nastop spet odpihnil glavo dobršnemu delu publike. Le malo je bilo namreč spokojnosti ali tišine, in bolj taktne sekvence so bile redke, v glavnem kot most k novi seriji zelo taktilnih sekvenc ognjene glasbe. Vandermark, navadno sicer po lastnem karakterju vodja bilokatere odrske zasedbe, je z izredno močnimi in melodično artikuliranimi fraziranji bolj spremljal kot vodil tornado, ki je Peter Brotzmann, in katerega slog igranja je sicer idiosinkratičen, pa vseeno tako močan in inspiriran, da ga skoraj ni trenutka, ko bi fokus poslušalca lahko zdrknil z njega. A kot tornado ne ruži po praznem prostoru, sta imela tudi saksofonista zelo trdna tla pod nogami, saj je dvojna doza ritem sekcije skrbela za tako masivno perkusivno dogajanje, da je praktično vsak trenutek lahko en od bobnarjev – navadno Hamid – vrinjal še sekundarne linije tempa in druge ritmične igrivosti, ki jih je omogočala ravno specifična sestava kvarteta.

Celoten nastop, kolikor vem sicer v celoti improviziran, je izpadel kot hudo zaokrožena zadeva, za kar gre zahvala predvsem Vandermarku in njegovim rockerskim prijemom, katerih karakternost je iz te gmote improvizirane akcije najbolj plastično oblikovala posamezne skladbe v neki prav specifični free jazzrock maniri. Nekaj več občutka o naravi te godbe lahko prispeva kratek video posnetek nastopa, po katerem je verjetno jasno, da so z verige strgani desci dobesedno zažgali Klub Cankarjevega doma in da, žalibog, nobeno pivo ni bilo dovolj hladno za resno ohladitev. Tega se te dni ne bo nadejati, saj tudi večina prihodnjih dni obeta, da bo…no, vroče.

Anže Zorman

Povezani članki: