Tomislav Goluban & Little Pigeon’s Forhill Blues – Med bregi

Tomislav Goluban & Little Pigeon's Forhill Blues - Med bregi

2012, Menart

Nova plošča blues glasbenika, ustnoharmonikaša in interpreta Tomislava Golubana že s samim naslovom, Med bregi, daje dokaj jasno vedeti, da gre za glasbo, ki je v osnovi narodna. Posvečena je njegovemu dedku Jožeku in iz tega razloga se je odločil združiti priredbe narodnih (kot so Lepe ti je Zagorje zelene, Meknite se vse gore in Jedna pura, dva pandura) ter avtorskih pesmi, ki pa so v svojem duhu zelo podobne prvim.

Poleg skupine Little Pigeon’s Forhill Blues, s katero podpisuje ploščo, je v goste povabil tudi široko paleto različnih vokalistov, predvsem pa vokalistk, s katerimi je pogosto ustvaril zelo izrazit glasbeni dialog: Tamaro Obrovac, Zdenko Kovačiček, Lelo Kaplowitz, Ksenijo Erker, Hano Hegedušić ter druge. Ker poleg ustne harmonike tudi sam pogosto poprime za mikrofon, glasba prehaja med instrumentalno in vokalno-instrumentalno.

Osnovna zvrst, v kateri se gibljemo, je blues, ki je nastal iz gorja, ki so ga generacije afroameriških sužnjev prestale v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju in velja za neposrednega predhodnika različnih zvrsti moderne popularne glasbe. Kljub temu, da je nekoč predstavljal bistven del težkega dela afriških sužnjev in da so ti pogosto prepevali takrat, ko so se počutili “blue” (žalostne, potrte, otožne), je blues Tomislava v veliki meri veseljaški, s čimer poslušalcem odpre povsem nov pogled na to glasbeno zvrst. Takšna je že uvodna Med bregi, ki jo izvede s Tamaro in skupaj priredita pravo rajanje. A vendar je plošča zastavljena tudi nekoliko širše in ni strogo zamejena znotraj bluesa ter narodne glasbe; v Meknite se vse gore je čutiti zametke jazzovske in gospelovske glasbe, sicer pa najdemo tudi elemente rocka, rok’n’rolla in narodne zborovske glasbe, za kar gre zasluge pripisati zasedbi Singrlice.

Razen ustne harmonike in ob dokaj redkih priložnostih kitare ali klavirja instrumenti nimajo priložnosti priti do izraza in imajo povečini le vlogo enostavne spremljave. Ta pa je na trenutke, kot tudi melodična linija, že kar nekako preveč vnaprej pričakovana, medtem ko so harmonični postopi nekoliko preveč klišejski, zaradi česar se nam pogosto zdi, da pesmi le prepoznavamo, ne pa tudi zaznavamo.

Čeprav imamo v sebi percepcijo, da je blues prežet z bolečino, nam je Tomislav odprl vrata v drugačen svet te glasbene zvrsti, kar je nadvse dobrodošlo. Z izjemo nekaj, tako rečeno, tragičnih momentov, med katere lahko uvrstimo pesem Oči moje očice, v kateri gostuje Zdenka. Tekstualno pa se je skoraj do popolnosti zbližal z narodno glasbo, na kar aludirajo že sami naslovi pesmi (npr. Med bregi, Dobro mi došel prijatelj, Grozdje blues, Dedina polka) in zdi se, da na vse pretege opeva predvsem Zagorje. Iz tega razloga je plošča dokaj zaprtega tipa oz. se v precejšnji meri omejuje na eno samo geografsko območje, a prav zato predstavlja dragocen dokument, ki bo uspel ohraniti običaje in vrednote, ki veljajo na omenjenem prostoru. In morda je prav takšno veseljaško-bluesovsko vzdušje tisto, kar danes potrebujemo, čeprav si je to glasbo kar nekako težko predstavljati v sodobnem urbanem okolju … a je nadvse simpatičen odmev iz preteklosti.

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.