Ray Manzarek: Light My Fire: Moj život s The Doors

Ray Manzarek: Light My Fire: Moj život s The Doors

2012, Dallas Records 

Biografije glasbenikov, ne glede na to ali gre za posameznike ali skupine, znajo biti izredno zanimive, še toliko bolj v kolikor so ti delovali vsaj nekaj desetletij nazaj, zaradi česar se še v večji meri trudimo razumeti kontekst časa, ki nam je pogosto neznan. In kar težko si je zamisliti desetletje, ki bi bilo v tem pogledu kompleksnejše od 60-ih let minulega stoletja, ko je raba lsd-a ali acida in drugih halucinogenih drog, tudi marihuane, porodila psihedelični rock, zmes nadrealističnih besedil in eteričnih melodij, ki so želele poustvariti breztelesne izkušnje, porojene prav iz psihedeličnih mamil. Sicer gre za kratkotrajni pojav, vendar so v teh letih poskusili v kar se da večji meri izkoristiti vse naprednejšo studijsko tehnologijo, ki je omogočala uporabo posebnih kitarskih zvočnih efektov z ojačevalniki, eksotična glasbila, prav tako pa so z novimi izraznimi oblikami razbili standardno strukturo pesmi. V tem vzdušju se je dogodilo tudi leto 1967, t.i. poletje ljubezni, pomembno leto, v katerem je skupina The Doors izdala svojo prvo ploščo.

In prav knjiga Light My Fire: Moj život s The Doors, ki je nastala pod peresom njihovega klaviaturista in človeka, s katerim je Jim Morrison tudi prišel na idejo o ustanovitvi skupine, pred kratkim preminulega Raya Manzareka, nam razkriva, kako so nastajale njihove plošče in nam približa njihovo glasbeno pot od nastanka prvih pesmi, prvih nastopov, iskanja založbe, pa do prvih uspehov in nešteto število vzponov ter padcev, a še mnoge druge zanimivosti. Vendar pa bi knjiga brez zadržkov lahko nosila tudi naslov Moj život s Jimom Morrisonom, saj Ray svojo pripoved začne in konča z Jimovo smrtjo, medtem ko bobnarju Johnu Densmoreu in kitaristu Robbyju Kriegerju tekom vseh 334-ih strani nameni dokaj majhno število drobcev pozornosti. Kaj se torej z Doorsi pripeti po Jimovi smrti, ne bomo izvedeli, bomo pa zato dobili izredno dober vpogled v Rayevo in Jimovo prijateljstvo, v njuna nešteta zbliževanja in oddaljevanja, ki so bila pogosto pogojena z Jimovo odvisnostjo od drog, alkoholizma in njegovo kompleksno osebnostjo, ki meja ni poznala in je ves čas izzivala ter bila nagnjena h kontroverznim dejanjem. Ta je veljal za šamana in to ga je ovilo v skrivnost, iz opisov pa kaj kmalu lahko zaključimo, da je bil pravzaprav le nezrel in sebičen otrok, ki ni znal prestopiti v svet odraslosti in je, morda tudi zato, doživel celo živčni zlom. Vse zgoraj našteto ga je bržkone potisnilo na rob prepada prezgodnje smrti, v katerega je ne nazadnje tudi zgrmel. Ray njegova dejanja občasno opravičuje, a se hkrati zaveda, da je znal manipulirati, saj je vedel, da mu bodo vsi izgredi oproščeni. Istočasno ga torej pomiluje in mu želi pomagati, zato se pogosto postavlja v vlogo očeta ter ga hkrati kuje in povzdiguje v zvezde. Prav zaradi te dvojnosti pride do izraza iskrenost ob kompleksnem prijateljstvu, ki bo za vedno ostalo nerazumljivo, nerazložljivo, nepogrešljivo, a vendar večno.

Tudi sicer je Rayev slog pisanja izredno ekspresiven, saj ves čas niza kratke misli navdušenja, vmes pa se kradejo tudi odgovarjajoči delci besedil pesmi, ki njegovo pripoved še dodatno obogatijo in jo naredijo prepričljivejšo. Vendar pa bodo zahtevnejši bralci že kaj kmalu začutili, da Ray ni pisatelj, zato jih bodo zmotili številni odmiki, ki s samo zgodbo, ki jo podaja, nimajo nikakršne povezave, v njih pa se opira na filozofijo, religijo in duhovnost, ki so močno pretirane in jim v knjigi te vrste ni mesta. Svoje občutke tako obvezno povezuje z odprtostjo pretokov posameznih čaker, zagovarja uživanje drog, ki ga povezuje s širjenjem posameznikove zavesti in opravičuje njihova ter svoja dejanja. Kar bi morda še bilo sprejemljivo, če ne bi ves čas dobesedno zahteval strinjanje s strani bralcev. Nekoč je morda njegova pot resda temeljila na entuziazmu, danes pa s tovrstnimi zapisi kaže le na nezrelost in povzdigovanje ter opravičevanje svojih napak, ki si jih zaradi svoje šibkosti očitno ne zmore priznati. Iz tega razloga zgodba Doorsov postane nekoliko drugotnega pomena, saj se v ospredje prerine želja po tem, da avtor razčisti sam s sabo in svojo preteklostjo. Njegov pisani glas je globoko zazrt v nostalgijo, za katero med vrsticami dobimo občutek, da se ne razlikuje prav dosti od sedanjosti. Kakorkoli, resnico se vedno splača pogledati z več plati, škoda pa je, ker Ray dopušča le eno plat. To se kaže v proti koncu knjige vse pogostejših obtožbah, namenjenih Oliverju Stonu, režiserju, ki je v poklon skupini posnel film The Doors. Menda naj bi dogodke precej prikrojil in na ta način očrnil Jima, a je dejstvo, da ima filmska umetnost svoje zakonitosti, ki le redko posnemajo resničnost do najmanjše potankosti in četudi je Oliver film močno prikrojil, to ne opravičuje Rayevih žaljivk, ki mu jih namenja. Kaj kmalu torej dobimo občutek, da tudi Rayu meje niso vedno znane …

A ne glede na to nam je skozi knjigo podana zgodba, ki je bila doživeta in ne le rekonstruirana, čeprav se zdi, da je tudi ta na trenutke malce prikrojena in pretirana. Poleg tega je treba priznati, da bi težko dobili bolj avtentičen vpogled v to, kje so črpali navdih in kdo so bili njihovi vzori. Pripadali so generaciji, ki je želela zgraditi nek nov, boljši, svet, kar se dandanes vse pogosteje zdi utopična zamisel; generaciji, za katero se je zdelo, da zmore uresničiti vse svoje sanje, vendar pa so bili v teh sanjah očitno kljub vsemu nekoliko preveč zaletavi, zaradi česar so njihova krila prekmalu izgubila zalet.

Če ste ljubitelj Doorsov, boste zagotovo uživali v Rayevi pripovedi in obnovili ter/ali dopolnili že znano, če pa ste le glasbeni navdušenci, ki iščejo nove izzive v doslej neraziskanih žanrih, vam bo knjiga vzbudila željo po podrobnejšem spoznavanju in razumevanju časa, ki je pogojen z njihovim delovanjem in vam to isto v kombinaciji s filmom, še kakšno biografijo ali enciklopedijo glasbe ter Jimovo poezijo zagotovo tudi uspela potešiti.

Knjigo lahko kupite TUKAJ

Nina Novak

Povezani članki: