Progresivna poslastica – Riverside v Gala hali

Riverside

Ljubljana / Gala hala
6. 6. 2013

Poljska je znana po svoji bogati kulturni dediščini in glasba ni nobena izjema. Še posebej v metalu je pridevnik poljski sinonim za kvaliteto, če pomislimo na death veljake Vader ali mogočne Behemoth. V progresivi je njihovo vroče železo varšavski kvartet Riverside, ki je do zdaj izdal pet albumom in se skozi leta in albume zavihtel na panteon sodobnega prog rock/metala, kjer dela družbo takim kalibrom, kot so Opeth, Porcupine tree in Katatonia iz novejšega obdobja. Vse te skupine druži dejstvo, da mešajo stare progresivne elemente z novejšimi prijemi in lastno avtorsko poetiko. Lansko leto bi morali nastopati na Brutal Assualtu na Češkem, a so na žalost odpadli.  Letos so se z novim albumom končno odpravili na daljšo svetovno turnejo in pot jih je prinesla tudi k nam.

Koncert je organiziral Ch0, ki se je odločil koncert prestaviti v večjo dvorano Gala hale, kar je bila zelo pametna poteza. Ob prihodu v klub smo obiskovalci namreč najprej opazili ogromno mešalno mizo, ki jo je bend prinesel s sabo na turnejo in je zasedala znaten delež dvorane. Lastna mešalka je tudi veliko pripomogla k odličnemu zvoku benda. Ne ravno majhen oder je bil čisto zapolnjen z ojačevalci in inštrumenti, pri čemer je znaten delež zasedal klaviaturist s svojim setom: sekvencerjem, korgom, še dvema klaviaturama in kraljico klaviatur – hammondovimi orglami. Pred koncertom so nas ogrevali s posnetim Night Session, ki je s svojim repetativnim in ambientalnim zvokom spominjala na krautrock. Konec pesmi so z odra spustili epsko dozo dimne zavese in bend je prikorakal na oder in brez odvečnih govorov začel svoj poliritmični ples. Najprej so nas udarili s trisom daljših kompozicij, ki so veselo preskakovale v ritmu in vzdušju. Zvok je bil odlično zastavljen, saj se je slišala vsaka odigrana nota, kar je bilo pri njihovo kompleksni in plastoviti glasbi več kot dobrodošlo. Glasbene zanke in okljuki so nas vodili po pestri ritmični in melodični zvočni krajini, ki nikjer ni zapadla v predvidljivost ali v tehnično samozadostno pretiravanje, kar je rak rana nekaterih progresivnih zasedb. Krajša rokačina Panic Room je pokazala, da zna bend tudi v krajših, preprostejših kompozicijah z minimalističnim vidikom ustvariti fino glasbo, ki ji ne manjka jajc. Nasploh je bila njihova glasba izpiljena do perfekcije in je vsaka nota padla na svojo idealno mesto. Tudi med solo vložki, kjer so si kitarist, basist in klaviaturist podajali solo vložke med sabo, so bolj stavili na kvaliteto kot kvantiteto not. V baladi We got used to us je njihova prefinjenost najbolj zablestela, saj niso padli v pop obrazce, ampak v lirično krhkost, ki je spominjala na najboljše čase progresivnih velikanov. Potem pa so spet vpregli svoje glasbene konje in spet smo bili priča poliritmičnemu popotovanju. V teh daljših kompozicijah so nekatere linije spominjale na Opeth, druge na Porcupine tree, včasih pa so dobile tudi prizvok Toolov. Ta podobnost pa ni bila izpeljana iz kopiranja, temveč iz podobnih pristopov v svojo avtorski poetiki. Poseben užitek je bilo slišati kričeče hammondove orgle, ki so se dvignile nad drvečim, trdoritmičnem progresivnem drncu. V takih trenutkih je tudi pevec basist povzdignil svoj kot kristal čisti vokal v bolj robat, kričav vokal. Poleg odličnega vokala nas je navdušil s svojim basovskimi vragolijami, ki niso vedno sledile kitari in so pogosto prevzele glavno vlogo. Da je res pravi mojster, nam je pokazal v dveh odličnih, občutkov in tehnike polnih solaž. Po približno uri in pol dolgemu nastopu je bilo rednega dela konec in po kratki pavzi je bil ob bučni zahtevi publike čas za bis. V skoraj pol ure dolgem bisu so nam zaigrali še eno prog popotovanje, balado in zaključili s svojim prog hitom Celebrity touch, ki je še zadnjič podžgal navdušeno publiko. Potem so nam zahvalili, obljubili, da pridejo še k nam in nas prosili, da drugič povabimo še svoje prijatelje in … mame (milf  hunters he, he).

Publika je bila precej pisana, od hipsterjev do metalcev in starejših ljubiteljev progresivnega rocka. Razen nekaj okajenih prdcev, ki so s svojim klepetanjem motili bend ravno med mirnejšimi deli, je maloštevilna (okoli 100 ljudi), a srčna publika vseskozi dajala odličen feedbeck bendu in vseskozi delovala kot peti član benda, če se izrazim nekoliko športno. Če je že kaj očitati izvrstnemu nastopu, je to manjka starejših komadov, a je to že dlakocepenje.

Tekst: Tit Slatinšek
Foto: Branka Resnik
Video: Profanity

 

Povezani članki:

Značke: