Nikki Louder – Golden Men

Nikki Louder - Golden Men

2013, ZARŠ / Moonlee

Zavoljo kronične prokrastinacije spodaj pišočega in podpisanega tale recenzija caplja bolj pri repu karavane bolj ali manj strokovnih mnenj, ki ob vsaki ‘večji’ domači izdaji preplavijo medije in blogosfero našega podalpja, pa še kaka razsvetljena tujska ušesa se najdejo vmes. Oziroma, gledano iz drugega vidika, »dej mi še Nikkije ta teden, da ne izide prej nova plata«, kot se je izrazil UrednikOnNet. Point taken, ajmo tipkat.

Jeba je edino, ker je na repu karavane vse tisto očitno že povedano, prepakirano in potem povedano še enkrat. Ja, plata je dobra. Celo izvrstna. Saj gre od Nikki Louder kvaliteto že pričakovati. Kdor jih pozna, ve, za kaj se gre. Njihov zvok je še vedno njihov – hrupen, distorziran, neusmiljeno deroč na ene trenutke in atmosferično sanjav na druge. Blaž se dere in žge rife, Pero ubira bas, Luka tolče po bobnih. Komadi so bolj zreli, morda za odtenek bolj klasično strukturirani, bobni so malo bolj v ospredju. Nima veze, šundr je taprav. Tut produkcijsko je plata popedenana, kot se šika. Ja, vsekakor najbolj zrel izdelek triperesne gorenjske naveze, korak naprej znotraj že obvladanega rajona, hkrati pa za nove poslušalce verjetno najlaže dostopen izdelek. Fantje so zasluženo del »ta popularne« klike slovenske alter scene, ki že samo z imenom privabi zavidljiv pehar zvestih češpelj in ringlojev pod oder. Ja, tanova plata je kul. Ja, poslušajte jo, kupite jo, zloadajte jo, pejte na špil. Vse to je res, ne bo vam žal, razen če na špilu fašete herpes. Ampak to ste si itak sami krivi.

Evo, konec recenzije in basta. Bohnedej, da bi se moral pretegniti, še posebej, če so se tehnikalije že drugi lepo pomatrali povedat, jaz se pa itak strinjam. Ja, plata je dobra. Celo izvrstna.

Ampak, pazi zdaj twist. Šoker. Jajček presenečenja.

Meni v bistvu ni všeč.

Mislim, objektivno gledano, kolikor je to sploh možno, je plata dobra. Celo izvrstna. Zdaj sem že tretjič to napisal, tako da mora biti res. Ampak subjektivno – in pri recenziji gre konec koncev za izjemno subjektivne marnje – mi ni všeč. Je dobra, ampak mi ni všeč.

Ja, ja, krneki, kaj si izmišljujem, saj vem.

Ampak.

Nikki Louder v živo so od švica premočeni štumfi, ki sredi noči tacajo po Metelkovi. Nikki Louder v živo so umazanci, sijoče bleščeči na vzhajajočem soncu, ko zblojen primežikaš iz kluba in si zaželiš sirovo štručko. Nikki Louder v živo so pobrateni prijatelji in prijateljski bratje, tri glave na enem (h/t)rupu. Nikki Louder v živo so sveže odprto pivo, a ne tisto hladno osvežujoče na vroč poletni večer. Ne, Nikki Louder v živo so tisto sveže odprto pivo ob pol petih zjutraj, kupljeno s pestjo žepnega drobiža in na lepe oči, tisto rahlo postano, katerega vsak požirek te strese, kot da je zadnji. Morda zadnji nocoj, morda zadnji za vedno. Nima veze, v vsakem primeru ga spiješ. In potem še enega. Ker te strese. Nikki Louder v živo so prazni, kot je prazna denarnica ob koncu noči. V njej ni nič in to te navda s srečo. Ker si v sebi poln.

Nikki Louder v živo so YOLO, model.

In to je tisto, kar Golden Men manjka. Umazan, žmohten, vsiljivo dopadljiv šus v razbolelo grlo, ovito v dim in alkoholne hlape. V živo so Nikki Louder pač toliko več.

In zato mi plata ni všeč. Ja, plata je dobra. Celo izvrstna. A v najboljšem primeru bo služila le kot spomin na špil. Ali pa kot nikotinski obliž do naslednjega v živo prižganega čika. Tako da, ja, poslušajte jo, kupite jo, zloadajte jo. Ne bo vam žal. Le pejte pa pol še na špil.

D. S. 

PS – Je pa prekleto dober nikotinski obliž, to je res.

 

Povezani članki: