Nicole Henry – So Good, So Right

Nicole Henry - So Good, So Right

2013, Banister Records

Nicole Henry je debitirala leta 2004, kmalu zatem pa je očarala tako občinstvo kot kritike. Njen glasbeni izraz mnogi opisujejo kot spoj vokalnih sposobnosti pokojne Whitney Houston in glasbenega nasledstva Sarah Vaughan, vsi pa so si enotni, da gre za eno najbolj perspektivnih ženskih vokalistk jazzovske glasbe mlajše generacije v svetu. Čeprav njeni začetki segajo v pop glasbo, se je kaj kmalu zaljubila v mehkobnost in svobodnost jazzovske izraznosti, od tu naprej pa se zdi, da meja zanjo ni. V pričetku letošnjega leta je izšla njena že šesta plošča z naslovom So Good, So Right: Nicole Henry Live, ki je bila posneta lanskega maja na njenem gostovanju v Feinsteinsu na Loews Regency v New Yorku. Gre za trinajst skladb, ki pripadajo pesmarici iz 70-ih let prejšnjega stoletja, ta pa je izjemno široka, saj vsebuje tako govorico Joni Mitchell kot Arethe Franklin, Eltona Johna, Boba Marleya, Lionela Richija in drugih. Vendar se je širina teh različnih glasbenih jezikov, žanrov in izvajalcev v interpretaciji Nicole, ter ob pomoči kitarista Adama Rogersa, pianista Kevina Haysa, basista Vincenta Archerja in bobnarja Clarenca Penna, zlahka zlila v zaključeno celoto, v kateri niti ena pesem ne izstopa, pa čeprav vsaka prinaša nekaj novega. Celo nasprotno, zdi se, da ima koncert od prve do zadnje pesmi dramaturški glasbeni lok, ki bi ga vsaka naknadna pesem porušila in izničila.

Plošča se prične z uvodom na klaviaturah Fender Rhodes, v katerega kmalu vstopijo še preostali instrumenti, zatem slišimo pridušeno, a vendar bombastično najavo za koncert, ki sledi, Nicole pa se že trenutek zatem z neverjetno samoumevnostjo vključi v skladbo Stuck in the Middle with You in začne peti s takšno lahkotnostjo ter igrivostjo, da zagotovo pomislimo, da je za nami vsaj že ura njihovega muziciranja. Za razliko od mnogih, ob njenem zapeljivem glasu ne potrebujemo določenega časa ter nekaj pesmi, da bi se zmogli do konca potopiti v globine jazza, marveč lahko to storimo takoj. Po uvodnem pozdravu nadaljujejo z naslovno skladbo So Good, So Right Brende Russell, klasično jazzovsko balado, ki vsebuje stih »It’s feels so good so right to be with you tonight« in prepričana sem, da so se vsi prisotni počutili natanko tako: dobro, če ne celo odlično, saj je bilo vse točno tako, kot mora biti. Prav lepo bi bilo biti tam, na srečo pa plošča poustvari vzdušje, ki nas ob zaprtih očeh zlahka prepriča, da je temu tako.

Treba je priznati, da prav velike pozornosti glasbenikom, s katerimi si deli oder, ne posveča, kot tudi občinstvu ne. Vendar pa ji tega ne gre zameriti, saj se zdi, da s korakom, s katerim stopi na oder, prestopi v nek drug svet. Svet, v katerem obstajajo le še besede in posamezne melodične linije, ki se zlijejo v simbiozo občutij. Te pa zlahka prenese tudi na poslušalce, pa čeprav ti morda pripadajo različnim glasbenim govoricam. S svojimi interpretacijami zagotovo zmore prepričati tako zveste zaprisežence jazzovske glasbe, ki je tudi zaradi kakšne bolj soul obarvane pesmi ne bodo gledali grdo, kot tudi vse tiste, ki (mislijo, da) jazza ne marajo. Slednji bodo najbrž prav kmalu ugotovili, da ni tako težko razumljiv, kot se jim je zdelo doslej, izbor pesmi pa gre temu samo še v prid. Še lepše pa je, da te ne zahtevajo poznavanje in občudovanje izvirnikov. Glasbeniki jim sicer pristopajo spoštljivo, vendar vanje vnesejo tolikšno mero lastne osebnosti, da vse, kar je bilo prej, postane povsem nepomembno. Kajti s svojo igro, ki spominja na svobodnost poletne noči, v katerem naše srce v nežnem nočnem vetrcu poje njihovo pesem, jim vdahnejo novo življenje in treba je priznati, da težko najdemo pevko, ki bi s takšno lahkotnostjo izpovedovala sebe in svoja občutja skozi zgodbe drugih, a da pri tem kakovost nikakor in nikdar ne postane vprašljiva.

Plošča izredno prepričljivo krmari med mehkobnostjo, za katero gre zasluge v veliki meri pripisati prav Adamu s specifično barvo zvoka, ki jo izvablja iz svoje kitare (Neither One of Us), čutnostjo (Waiting in Vain), energičnostjo (Spirit in the Dark), igrivostjo (Big Yellow Taxi), gladkimi in prefinjeno zaobljenimi melodičnimi linijami (Love Don’t Live Here Anymore), liričnostjo in poudarkom na besedah (Fire and Rain) ter zapeljivostjo (Use Me), ki so vešče vpete v aranžmaje za klasično jazzovsko zasedbo, ki vzdušje na trenutke omili v skoraj neopazen izlet v pop ali soul glasbo. Sorry Seems to Be the Hardest Word je edina, ki se zvočno dokaj približa izvirniku in hkrati most, ki prestavlja prehod v zaključek z dvema manj jazzovsko obarvanima Home in Sweet Love, kot dodatek pa nam ponudi še zadržano tiho balado Landslide, ki jo izvede le ob podpori kitare.

Zanimivo je, da na tej strani Atlantika jazzu pogosto pristopamo z veliko mero resnobnosti in že skorajda strahospoštovanja, medtem ko nam Nicole dokazuje, da se njegova očarljivost lahko skriva tudi v preprostosti, iskrenosti in privlačnosti, ki izvirajo v lahkotnem izvajanju česarkoli, kar občutimo blizu. In morda se bo prav iz tega razloga So Good, So Right, tako kot skorajda sleherna Nicolina plošča – s posebnim poudarkom na The Very Thought of You – uvrstila med klasične plošče, ki jih mora imeti vsak pravi glasbokusec. Ni ji namreč najti niti ene zamere, zanjo je petje preprosto igra. Igra, katere pravila pozna, celo obvladuje, in jo zna igrati več kot dobro.

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.