La vie en rose 2013: 80 let Jureta Robežnika

La vie en rose 2013

Ljubljana / Cankarjev dom / Gallusova dvorana
4. 6. 2013

Tradicionalna prireditev šansonov in letos izjemoma tudi popevk La vie en rose, ki je letos potekala že trinajsto leto zapovrstjo, in sicer v svoji štirinajsti izvedbi, velja za pravi praznik slovenske glasbe in poezije ter združevanja njunih moči. Zanjo vsa ta leta skrbi in jo prireja Café teater pod umetniškim vodstvom Vite Mavrič, kateri gre pripisati zasluge za idejno zasnovo projekta, ki ga je tudi letos pripravila v koprodukciji s Cankarjevim domom in RTV Slovenija. Tako kot že vrsto let je bil tudi ta večer namenjen podajanju na popotovanje po šansonih, letos pa tudi po zlatih letih slovenske popevke skozi sveže interpretacije izvajalcev mlajše generacije in nostalgičnemu zazrtju v dobre stare čase, a tudi iskanju tistega najboljšega v zaprašeni glasbeni skrinjici in morda prav v najdenem poiskati ogledalo današnjemu času ali pa spodbudo za nove korake, ki nas bodo varno peljali naprej.

Pri tem nam je zagotovo v pomoč bogati glasbeni opus Jureta Robežnika, ki bo 23. avgusta praznoval svoj osemdeseti rojstni dan. Letošnji La vie en rose je bil namreč posvečen prav temu glasbenemu samouku, ki je končal študij germanistike in anglistike ter na svojo glasbeno pot stopil v zgodnjih 50-ih letih minulega stoletja. Sprva je igral klavir in, kot prvi v Sloveniji, tudi vibrafon v različnih jazzovskih ter plesnih ansamblih in orkestrih za snemanje revijske ter filmske glasbe. V svet glasbe je stopal počasi, a s sigurnim korakom, ki ga je kmalu popeljal na prestol slovenske zabavne glasbe. Manj znano je, da je sprva komponiral instrumentalne skladbe in se postopoma spoznaval s skrivnostmi komponiranja ter se izpopolnjeval v aranžiranju. Nato pa se je v sodelovanju z velikani slovenske besede, kot so njegov študijski kolega Gregor Strniša, Dušan Velkaverh, Elza Budau, Svetlana Makarovič in drugi posvetil vokalni glasbi. Najtrajnejši pečat je pustil prav znotraj meja slovenske popevke, predstavil pa se je že na prvem istoimenskem festivalu, ki je potekal leta 1962 na Bledu, in sicer s popevko Glas stare ure v izvedbi Majde Sepe. Vseh tistih, ki so preživele pozabo časa, na tem mestu ne gre naštevati, velja pa omeniti, da so mnoge presegle okvir (enodnevnih, kot so takrat zmotno menili) uspešnic in so s svojo šansonjerskostjo postale del nepogrešljive slovenske glasbene kulturne dediščine. Za svoje delo je prejel več nagrad, kmalu pa je bil opažen tudi na jugoslovanskih in mednarodnih festivalih.

Lahko bi dejali, da sta večer, o katerem teče beseda, zaznamovali popevki Vrtiljak, s katero se je Robežnik predstavil na drugem festivalu Slovenska popevka in s katero se mu je uspelo uvrstiti v finale, izvajal pa jo je Lado Leskovar, ter Orion, ki velja za eno najlepših zabavnih skladb, za katero je leta 1963 na Bledu dobil prvo nagrado strokovne komisije v izvedbi Marjane Deržaj. Prva je namreč letošnji spored otvorila in druga zaključila. Vendar pa se je sam večer pričel z instrumentalno izvedbo skladbe La vie en rose, za katero je poskrbel Café teater band pod vodstvom Jake Puciharja, ki je tekom celotnega večera skrbel za instrumentalno spremljavo. Na eni strani odra je bil torej band, na drugi pa miza in stola, ki si ju brez kakšnega posebnega napora lahko zamislimo v marsikaterem lokalu in prav ti so nekoč imeli pomembno vlogo pri ustvarjanju, saj so pomenili mesto srečevanj in posledično pomenkovanj o glasbi. Nič drugače pa ni bilo niti v tem večeru, saj sta se gostitelja Vita Mavrič in Jure Ivanušič prav za mizo besedno sprehajala po dobrih starih časih in nam jih skozi svojo igro pristno in otipljivo naslikala, med drugim tudi z vožnjo s kolesom. Ker oba vešče krmarita tako z govorjeno kot peto besedo, sta seveda tudi zapela in nam na ta način še prepričljivejše dočarala vso minulo lepoto, a tudi spremembe, ki so se dogodile, tako v glasbi kot sicer, pri tem pa se nista nujno omejevala le na Robežnikov opus, ki je z ustvarjanjem na področju tako instrumentalne kot vokalne glasbe dobil dva obraza, pa čeprav eden ostaja nekoliko spregledan.

Dva obraza pa je imel tudi oder, ki se je vrtel in izvajalcem omogočal neopazen prihod na prizorišče. Ti so imeli seveda skupaj s sporedom, ki je obsegal Robežnikove popevke, osrednjo vlogo. Kot prvi so se na oder povzpeli člani gipsy swing zasedbe Manouche, in sicer prav s pesmijo Vrtiljak, ki so jo resda priredili v retro maniri, a vendar na sodoben način. Instrumentalni del je zahteval svoj, drugačen ritem kot vokalna linija in je predstavljal most med t. i. dvodelnostjo, sicer pa je bila celotna izvedba dokaj bombastična. V nadaljevanju so se nam predstavili Gal Gjurin, ki je tokrat posegel za kontrabasom, spremljal pa ga je mladi in izjemno nadarjen ter perspektiven Vid Jamnik na vibrafonu. Posebno vzdušje tej minimalistično zasnovani izvedbi pesmi Maja z biseri je pridal odmev, ki je postavil mejo med prav tako dokaj minimalistično Uspavanko za dnevno rabo v izvedbi Jadranke Juras. Zatem se je na oder v družbi spremljevalne skupine The Girls povzpela Azra Alibegić, ki je v trenutku razživela občinstvo. S svojo suvereno, energično in že skorajda plesno izvedbo je navdušila in prepričala, v poseben prid pa ji lahko štejemo – poleg čistega, močnega in prodornega vokala – tudi, da je bila ena redkih, ki pesmi niso interpretirali, marveč jo je povsem ponotranjila in si jo prisvojila. Hkrati je bilo slehernemu v polni dvorani jasno, da v izvajanju v prvi vrsti močno uživa sama in zategadelj prisotni res niso imeli prav nobenega zadržka, da ne bi uživali tudi sami. Navdušila je tudi Laura Zafred, ki se je s pesmijo Mali plakat predstavila v družbi Matica Smolnikarja, s katerim sestavljata duo Malunca. Njun nastop sicer ni bil energičen, temveč spoštljiv, resen in decenten, prav takšen pa je bil tudi njun pristop do poezije Cirila Zlobca, ki sta jo uglasbila na svoji plošči Klaviatura lastovk. Zvok kitare ob spremljavi violine, na katero je Laura sprva le udarjala po strunah, ob koncu pa je udarila še s kuhinjskima pokrovkama (Laura je tudi sicer znana po na prvi pogled malce nenavadnih zamislih), je bil zadosten razlog, ki nas je prepričal, da sta v času ustvarjanja uspela najti in zgraditi svoj lasten zvok, v katerem se znajdeta več kot dobro. Pravo nasprotje pa je bila pesem Pegasto dekle, ki sta jo izvedla 6pack Čukur, ki kot raper večjo mero svoje pozornosti namenja besedilu, medtem ko je melodično linijo izvedel Andraž Hribar. 6pack Čukur je bil prvi in tudi edini, ki je občinstvo ob prihodu na oder nagovoril, zanimiva pa je bila tudi njuna nasprotujoča si vizualna podoba, ki je na posreden način razmejila glasbo in besedilo, ki naj bi si delila korak, in na ta način poudarila pomen ene in pomen drugega. Severa Gjurin je ob spremljavi svojega brata Gala prav ganljivo izvedla Mlade oči. Spoštljivo, resno, doživeto, čutno, nežno pa še kaj, kar pa je preprosto premalo za opis. Morda bi prav ona – jasno,  ob kakovostnih skladbah tako z vidika besedil kot glasbe – znala in zmogla povrniti nekdanji lesk slovenski glasbi. V nadaljevanju se nam je s pesmijo Dnevi srečni, dnevi žalostni predstavila mlada skupina Čedahuči, ki je zamenjala Mio Žnidarič, ki je bila na moje veliko razočaranje svoj nastop primorana odpovedati. Sledili so še Tomi Meglič z Lastovko, kateremu se je ob koncu skladbe pridružila Elda Viler, ta pa je nadaljevala z izvedbo pesmi Na pragu let in seveda bi jo bilo povsem nepotrebno podrobneje predstavljati. Uspela nam je pričarati odsev starih časov in nas prepričala, da jih je v nekoliko drugačni obliki, skozi vid in sluh današnjega časa mogoče doživeti tudi danes. Program se je zaključil z nepogrešljivo Orion, ki jo je izvedla Nuška Drašček Rojko in na ta način več kot prepričljivo zaokrožila večer, čeravno je njena izvedba v veliki meri sledila izvirniku.

V tej pestri beri izvajalcev in glasbe, ki je uspela preživeti vsa ta leta – a tudi zabavnih trenutkih, ki so se pogosto že v naslednjem prelevili v kritičnost širšega družbenega stanja – je zagotovo sleherni obiskovalec uspel najti glasbeni trenutek zase. La vie en rose je zagotovo ena redkih priložnosti, da zapazimo katerega izmed mladih, še neuveljavljenih, glasbenikov. Tudi letošnji izbor je ponudil kar nekaj bolj ali manj novih imen, ki so jih dopolnili tisti že dodobra nam znani. Nekateri med njimi so v veliki meri sledili izvirnikom, drugi so skušali najti neko novo, svojo, podobo, zagotovo pa je vsakdo med njimi izpovedal svojo zgodbo. Nekdo bolj, drugi manj prepričljivo. Gostitelja pa sta dokazala, da povezati mlajšo in nekoliko starejšo generacijo ni nemogoče. Tekom večera smo imeli namreč priložnost zajadrati po nepozabnih Robežnikovih melodijah, a tudi zapluti v pristanišče takratnega časa. Pripadniki nekoliko starejše generacije so dobili opomnik na zlata leta slovenske popevke, tisti mlajši pa pridih okusa svobode, hrepenenja in plodnega ustvarjalnega vzdušja, ki naj bi vladal takrat. A celo več kot to, z veznim tekstom, ki je nepoučenim obiskovalcem razkril marsikatero novost o takratnih časih, slovenski popevki in življenju Jureta Robežnika, sta gostitelja s svojimi resnimi, v minuli čas zazrtimi, a tudi humornimi opazkami poskrbela, da tako glasba kot tudi vse tisto, kar gre z roko v roki z njo, ne bo ostalo v zaprašeni skrinji pozabe, temveč bo postalo del obvezne vzgoje za življenje generacijam, ki prihajajo za nami. S poudarkom na vzgoji, saj La vie en rose ne le obuja minulo, temveč tudi vzgaja.

Nekoč je bil umetnikom ustvarjalni proces način življenja in potemtakem je bilo medsebojno povezovanje nujno pogojeno z rezultati, ki nikakor niso bile muhe enodnevnice. Danes pa je pogosto drugače. Tudi glasba je vse (pre)pogostokrat le nezaznavna zvočna kulisa, ki jo opazimo šele takrat, ko izgine. A La vie en rose brez dvoma dokazuje, da glasba ne pomeni nujno le zabave, četudi, temveč si postavlja temeljna eksistencialna vprašanja, kot je na primer vse redkeje postavljeno vprašanje, kdo smo? In morda je resnično prišel čas, da se za trenutek ustavimo, si zapojemo »Čez tisoč let, ko naju več ne bo …« in se globoko v sebi vprašamo predvsem: kam gremo?

Tekst: Nina Novak
Foto: Primož Lavre / Café teater

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: