Hladen in moker Inmusic

Inmusic 2013

Zagreb / Jarun
24.- 26. 6. 2013

Težko je napisati recenzijo festivala, ko moraš v nekaj vrstic strniti intenzivno tridnevno dogajanje, zaobjeti vse bande, organizacijo, atmosfero in vzdušje. Po večkratnem, včasih brezglavem tekanju med odri se pač sprijazniš, da je boljše, če se osredotočiš le na nekaj izvajalcev, tistih, ki privlačijo publiko, to so festivalski »headlinerji«. Letošnji zagrebški osmi Inmusic je publiko nagovarjal z Arctic Monkeys, njim ob boku so stali legendarni Iggy Pop and the Stooges, ameriški punk rockerji Nofx, britanski Editors in cirkusantski Basement Jaxx. Čeprav so Arctic Monkeys trenutno zagotovo ena izmed bolj popularnih zasedb, se vseeno nisem mogla otresti občutka, da bi bil festival kljub aktualnim imenom in pestrosti slabo obiskan brez njih.

V ponedeljek ali v dnevu 0 je imel glavno besedo Iggy Pop, ki je mladi generaciji glasbenikov pokazal, kaj je to rock´n´roll. S svojo energijo in šepavim skakanjem je obiskovalce kupil že v prvi skladbi in takoj smo bili njegovi. Njegova odrska prezenca, komunikacija in preprostost sta prepričala tudi take, ki si njegove glasbe ne predvajajo pogosto ali pa si je sploh ne. »On, Lemmy in Keith Richards nas bodo preživeli,« je bilo v šali slišati med festivalsko publiko, ko so v smehu opazovali starega fosila na odru. Pred njim so glavni oder zatresli še Airbourne in nekoliko razočarali Bloc Party.

Najbolj pričakovan dan festivala je bil zagotovo torek, ko so številne zagrebške najstnice drle na koncert Arctic Monkeys, top indie izvoznega artikla ta hip. Pred njimi so oder segrevali ameriški Nofx, ki so posrečeno postavili svoj majhen napisek NOFX med gigantske črke AM (ki napovedujejo novi album zasedbe Arctic Monkeys) za kuliso odra. Nofx so zagotovo ena izmed zasedb, ki ima dovršen smisel za črni humor. Padale so šale na račun Židov, Hrvatov, Srbov, gejev. Enostavno si izberejo žrtev iz publike, iz katere se ves večer delajo norca. Tako so se v Zagrebu spravili na fanta, ki je na ramenih nosil drugega kolega, češ da ima sedaj erekcijo. Glasbeno letijo ravno »malo mimo in malo poleg,« kot se za punk-rockerje spodobi. Radi veliko govorijo in se tako z nasmehom sprehajajo med kratkimi in udarnimi skladbami. Zasedba nalašč za festivale. Nedvomno se kljub letom na odru zafrkavajo in delujejo iskreno, verjameš jim, da na odru zares še vedno uživajo.

Iz zafrkantskih punk-rock ritmov pa smo skočili v indie rock sceno z glavnimi protagonisti letošnega Inmusica Arctic Monkeys. Najstnice so resda vreščale, gneča pred odrom je bila največja, zvok in luč sta štimala v nulo, le energije tiste ta prave ni bilo. Povsem korekten koncert, vrhunsko zaigran, brez večjih napak, množica je ves čas prepevala z njimi, skoraj vse pesmi so obiskovalci znali na pamet, a Arctici enostavno niso prepričali. Po številnih ogledanih koncertih pač veš, kdaj je tisto pravo, kdaj je na odru prava energija, a v Zagrebu je žal ni bilo. Alex je premalo komuniciral s publiko, člani banda med sabo, bili so le kup profesionalcev na odru, ki so delovali nekoliko naveličano oz. vzvišeno. Tako da je dan 1 pustil kar nekoliko grenkega priokusa. Še sreča, da se je zadnji dan s programom, vzdušjem odkupil in potrdil, zakaj je Inmusic prišel po mnenju The Huffington posta med 10 najboljših festivalov. Na glavnem odru so v sredo zaigrali tudi slovenski Moveknowledgment, za nadaljevane so poskrbeli slovencem dobro poznani S.A.R.S. in potem še ene zvezde festivala Editors. Prizorišče se je počasi začelo polniti in k odličnemu koncertu je svoje dodalo tudi vreme, ko je z rahlim vetrom nežno raznašalo naokoli meglice in tako dalo tisto mističnost editorski nekoliko bolj temačni glasbi. Tudi Editorsi so izbrali mešanico starih in novih skladb. Obiskovalcev je bilo resda manj kot večer prej na Arctic Monkeys (AM), a so Britanci s svojo dušo, pristopom, energijo AM krepko nadigrali. Tisti, ki so Editorse slišali in videli v Ljubljani, so bili enotnega mnenja, da je bil zagrebški koncert veliko boljši. Še nekoliko v transu po koncertu Editorsov pa so na oder prileteli Basement Jaxx, v originalu elektronski duo iz devetdesetih. Ko misliš, da si že vse videl in doživel, se je na odru zgodil pravi mali cirkus, k čemur so pripomogli pisani kostumi zasedbe, s katerimi so ponazarjali oblačke, zvezdice, mavrico in uletavanje vokalistov na oder (tri pevke in en pevec), vsi z močnimi črnskimi glasovi. S svojo energijo so nas prisilili, da smo okrog uro in pol skakali in plesali kot norci. Najbolj pa seveda ob njihovi največji uspešnici Where’s your head at.

Letošnji Inmusic je tudi letos potekal po istem principu, ko sta bila najbolj izpostavljena glavni oder in world stage, kjer velja izpostaviti islandsko zasedbo Dikta in danski duet Rangleklods. Ponovno smo v majhni prikolici bili priča živemu Jukeboksu oz. zasedbi Dukes box, koncertiralo se je tudi na odru karaok in na balkanskem odru – Ko to tamo peva. Po končanih koncertih na glavnem odru so tako obiskovalci imeli možnost izbiranja še med dodatnimi koncerti, psy trancom v prijetnem ambientu sredi gozdička, kar množično pa so bile obiskane jutranje »pijanske« karaoke. Kamp so letos nekoliko povečali, a še vedno je ponujal prijeten ležeren ambient z dobro glasbo in smejočim osebjem ter delavnicami capoeire in joge. Največ predvsem dnevnih obiskovalcev je bilo seveda s Hrvaške, v kampu pa je bilo največkrat slišati Slovence in Britance. Nekoliko so ga organizatorji letos pihnili mimo le z ukinitvijo kuponov in uvedbo računa za vsako pijačo. Če si recimo hotel čez dan spiti pet piv, si moral pri blagajni dobiti petkrat račun za eno pivo. A z nekoliko začetne zmede smo se tudi tega sistema navadili. Največji minus za organizatorje pa je zagotovo, da skoraj nikjer niso imeli tiskanega programa festivala ali pa plakatov pred odrom, tako smo si morali pomagati z brskanjem po spletu, drugi dan pa se je v press centru le našel kak program.

Težko bi govorila, koliko ljudi je obiskalo letošnji Inmusic, a pretirane gneče, razen na Arctic Monkeys, ni bilo. Tako Inmusic še vedno ostaja prijetno majhen, ležeren festival, ki za ceno festivalske vstopnice ne ponuja zgolj preživetih bandov in je zaradi bližine Zagreba nedvomno vreden obiska.

Tekst: Katarina Trstenjak
Foto: Živa Lovšin

Povezani članki:

Značke: