HIM – Tears on Tape

HIM – Tears on Tape

2013, Razor & Tie / Universal Music Slovenia

Zaščitni znak finskega love metala oz. love metala nasploh HIM (His Infernal Majesty) so se na sceno vrnili z novo ploščo Tears on Tape.  Zadnjo studijsko ploščo Screamworld: Love, Theory and Practice so izdali leta 2010.  Besedno zvezo »vrnili na sceno« sem uporabila namenoma, saj se je o osmi plošči velikokrat govorilo, da se vračjao h koreninam, k  zvočnim začetkom. Finci so vedno veljali za lahko poslušljive ranljive metalce, ki jih je odlikoval in jih še zaznamuje Valotov globok in prijeten glas. Po prvencu Greatest love songs vol. 666, ki je bila najbolj surova in trda plošča, so največje uspehe poželi s ploščo Razorblade romance (Join me in death, Gone with the sin …) leta 1999, potem pa sta se svežina in ostrina HIM-ov začela izgubljati in bledeti v precej popovskih melodijah. K sreči oz. na veselje ljubiteljev prve plošče pa je bilo tokrat precej resnice ob napovedovanju zvoka novega izdelka, ki je izšel konec aprila, saj so Finci ponovno našli stik z nekoliko tršimi toni, kjer tematika še zmeraj ostaja enaka, ljubezenska seveda. HIM ponovno posegajo po globokih klaviaturskih vložkih, Vile glasovno še vedno blesti, njegov glas pomirja in najbrž vzbuja domišljijo marsikatere najstnice in tistih nekoliko starejših deklet, ki so z njim odraščale.

Tears on tape je zasedba pričela ustvarjati že leta 2011, potem pa je njihov bobnar Mika Karppinen imel težave z zapestjem. Skupina si novega bobnarja ni poiskala, temveč je počakala, da je Mika ozdravel. Večino skladb zadnjega albuma odlikuje polna, v prijetno meglico zavita podlaga. Refreni ostajajo spevni, ponekod popovsko lahkotni (e Tears on tape, All lips go blue). Ti dve pesmi lahko označimo tudi za tipični HIM-ovski baladi, pri drugih so si Finci pustili nekoliko več eksperimentiranja in skrenitve iz pričakovanih ustaljenih tirnic (Into the night, Hearts at war, Down & Quartered, W.L.S.T.D.) ter nekoliko trših kitar. Pri skladbi W.L.S.T.D. pride ponovno do izraza Viletov izredno globok, a topel vokal. Še zmeraj se poigravajo s satanizmom in satanistično simboliko (naslov ene izmed skladb je Lucifer’s Chorale), na naslovnici albuma pa je Babalon. Ponovno vključujejo ambientalne melodije, kar nakazuje že uvodna skladba oz. instrumentalni intro, ploščo tudi nežno zaključuje Kiss the void, ko se Viletovi vzdihljaji prepletajo s tipičnimi HIM-ovskimi klaviaturami. Tears on tape ohranja njihov tipičen, prepoznaven zvok, vzdušje in skozi pesmi je glavna tematika ljubezen. A tokrat besedna zveza »značilna HIM-ovska« plošča ne zveni slabšalno, temveč je v njej moč najti dober košček tistih HIM, ki so mnogim zlezli pod kožo in jih prepričali v svojih prvih dveh ploščah, ko je zvok bil  naraven, skladbe pa neposiljene od trga in pritiska glasbene industrije.

Katarina Trstenjak

Povezani članki:

Značke: ,