Cene Resnik kvartet – Joyful Spontaneity

Cene Resnik kvartet - Joyful Spontaneity

2012, ZARŠ

Z lansko zimo izdanim albumom Joyful Spontaneity je domačegrudna improvizirana jazz glasba porodila prav nenadejano občutljiv in iskriv glasbeni kraj. Nenadejana je namreč že sama izdaja takšne muzike, saj tudi v bolj avantgardnem jazzovskem jeziku pri nas prevladuje pretežno kompozicijsko orientirana glasba. V prostorih, ki se pnejo nekje med čisto improvizacijo, sproščeno umišljeno kompozicijo ter idiomatiko historičnega free jazza, se vendarle ne tare domačih ploščkov in zasedb. Še posebej med saksofonisti se je zdelo, da ekspresionistična tradicija Johna Coltranea nekako ni našla mesta v lokalnem vokabularju. Toliko bolj torej imponira, da Cene Resnik kvartet s svojim prvencem aludira na Meditations, pišočemu nemara najljubšo Coltraneovo plato. Do te povezave hitro napeljejo že naslovi albuma ter posameznih skladb; na Meditations med drugim najdemo komade z naslovi Joy, Compassion, Love in Serenity, na albumu Ceneta Resnika pa si redimo sledijo Beams of CompassionJoyful Spontaneity, Awareness ter Dedication.

Glasba torej, ki nekako ne izraža le svoje sonične, konceptualne in narativne narave, marveč govori tudi o splošnejši bivanjski naravnanosti avtorja. Pristop ponovno liči na religiozno in ritualno naravo Coltranea ter nekaterih njegovih sodobnikov, in verjetno velja omeniti, da je saksofonist Cene Resnik močno predan določenim spiritualnim vzhodnjaškim praksam, ter da je prav zaradi potovanj v Indijo ta album šele lani ugledal luč sveta. Iz glasbe, ki je sicer neprimerno bolj fragmentirana, razvrana in iz trenutka porojena kot njen prej omenjeni predhodnik iz šestdesetih, namreč seva izrazita spokojnost. Treba je sicer reči, da ta terja nekaj privajanja in precej poslušanj, saj je kombinacija kontrabasa (Giovanni Maier), violine (Emanuele Parrini), bobnov (Aljoša Jerič) ter saksofona relativno redka v jazzovskih kvartetih. Poleg tega se ta prav dosledno izogiba dostopnejšim formulacijam svojega izraza spontane radosti, ki se iskri v prav posebnem prepletu včasih škripave in občasno velikopotezne violine, pa opreznih dihov kontrabasa ter v le redkih prebliskih izraženih melodij saksofona.

Slednji navkljub temu, da se kvartet imenuje po svojem pihalcu, ni osprednja figura zvočne slike in tudi ne kompozicijskega navdiha. Na zadnji strani ovitka je na veliko zabeleženo »Music on this album is composed by all four musicians equally«, dodati pa velja, da je podobno tudi odigrana. Resnikov saksofon se niansirano nanaša po potrebi, včasih pritajeno in drugič sopeče, ponekod zlatih saksofonskih barv in drugod malce pomečkan. Fenomenalni kontrabasist Giovanni Maier je vsaj toliko kot ritmičnega pribočništva vajen tudi solističnih izvajanj in njegova subtilna, a impozantna prezenca se že tekom posameznega komada lahko razleze v celo vrsto soničnih smeri. Njegov italijanski sodrug in reden odrski ter studijski partner, Emanuelle Parrini je že zavoljo svojega inštrumenta za odtenek manj diskreten, saj višje frekvence in močan zven violine hitro zapolnejo glasbeni prostor, ki je na albumu pretežno sproščujoče zračen in odprt. Bend ga na le zelo redke momente neinhibirano zaruži in bobnar Aljoša Jerič je često tako zelo nevsiljiv, da človek kar težko verjame, da tako smelo kroti potencial ter ego bobnov, ki bi v takšni improvizirani skupnosti lahko hitro prevzeli vajeti. Deloma je to verjetno tudi stvar narave in obdelave posnetka, ki se je porodil v studiu producenta in tolkalca Blaža Celareca.

Od tistih treh ur snemanja, iz katerih je v enem zamahu nastal pričujoči album, je minilo že tri leta. Do danes je ta kvartet verjetno že precej daleč od tu popisane glasbe, in baje je na sporedu tudi nov album. Kolikor vem, bo posnet v živo na prihajajočem nastopu na ljubljanskem jazz festivalu, izdali naj bi ga pri portugalski založbi Clean Feed in sodeč po obravnavanem albumu je še kako vreden pričakovanja.

Anže Zorman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.