Bruce Springsteen in E Street Band v Padovi

Bruce Springsteen in E Street Band

Padova / Stadio Euganeo
31. 5. 2013

O Brucu Springsteenu je bilo povedano že skoraj vse. Lahko opišem njegovo življenjsko in glasbeno pot, naštejem faktografske podatke o številu izdanih in prodanih plošč ter navedem število prejetih nagrad. Povem kaj o njegovem zasebnem življenju in še kakšno drugo zanimivost. A sem se odločila, da bo tokratna koncertna reportaža malo drugačna. O Brucu je bilo res povedano že vse, a dokaj malo v Sloveniji. Iz preprostega razloga, boste rekli nekateri, pri nas ga na odru pač še ni bilo mogoče videti. Drži. A glede na to, da se je na koncertnih turnejah ustavljal že v manjših mestih, kot je Ljubljana – na  letošnjem nadaljevanju turneje The Wrecking Ball Tour je dva zaporedna večera koncertiral v finskem mestu Turku s 180.000 prebivalci – velikost države ali mesta očitno le ni tako pomembna. Pomembnejši so drugi dejavniki.

Eden izmed teh dejavnikov je tudi kultura obiskovanja koncertov. Da pa ne bom zavila v opisovanje in moraliziranje o stanju koncertne scene pri nas kar na splošno in počez, se bom osredotočila na obiskovanje velikih koncertnih dogodkov, za ogled katerih je povečini potrebno oditi preko naših meja. V zadnjem obdobju sem imela namreč precej pogovorov na temo obiskovanja koncertov v tujini. Ob splošni slovenski “nevzgojenosti” obiskovanja velikih koncertnih dogodkov, kakršnih smo pri nas zaradi omrtvičenosti (in ne majhnosti) koncertnega trga deležni le redko, se pač mnogi sprašujejo, zakaj bi nekdo namenil sto ali še več evrov za ogled nekega koncertnega dogodka. Pustimo ob strani, da se taistim ljudem tovrstna vprašanja ne postavljajo ob recimo nakupu kakšne potrošne dobrine. Na primeru koncerta Bruca Springsteena si zato oglejmo čare obiskovanja velikega koncertnega dogodka, katerega se je v Padovi udeležilo okoli 40.000 ljudi.

Za obisk tokratnega koncerta v Padovi, enako pa velja tudi za njegova lanskoletna koncerta v Trstu in na Dunaju, si je večinoma potrebno vzeti študija ali dela prost dan. Lokacije koncertnega dogodka so ponavadi oddaljene bolj kot Trst, zato je potrebno vstati že zgodaj zjutraj. Če greste sami, si morate sami planirati čas prihoda na lokacijo koncerta, če vas pelje kdo drug, se vam s to platjo obiska ni potrebno ukvarjati, ker se pač zanesete na njih, da boste pred dvorano ali štadion prišli med prvimi in se boste tako lahko borili za mesta čim bližje odru. Lahko pa se s tem vidikom sploh ne ukvarjate, ker imate v zadnjem žepu hlač karto za sedišče ali pa vas ne moti, če stojite v parterju tam nekje povsem zadaj. Ker sama nisem med njimi – še zlasti, če je v igri Bruce – sem ob izstopu iz avtobusa na parkirišču pred stadionom Euganeo, ki se nahaja izven centra mesta, hitro pohitela pred ena izmed vhodnih vrat, pred katerimi se je že vila dolga vrsta oboževalcev. Malo se je bilo treba narediti francoza in se ob pol četrti uri, torej pet ur pred napovedanim pričetkom koncerta, postaviti v prvi del čakajoče vrste. Ob četrti uri so se vrata odprla in Italijani so nas tokrat brez podrobnejšega pregledovanja spustili na stadion. V teku. V igri so bile namreč še vedno prosta mesta v fanpitu, za katerega na koncertih Bruca Springsteena ni potrebno plačati nič dražje karte, le med prvimi morate biti tam. In zato smo tekli. Lani v Trstu to ni bilo potrebno, tokrat je bilo. Fanpit je bil zapolnjen že po kakih petih do desetih minutah. Kako ostra je meja med fanpitom in ostalim parterjem, verjetno najbolj vedo tisti oboževalci, ki si prišli do ograje nekaj minut za menoj in so ob varnostnikih stali ves čas čakanja do koncerta, v želji, da bi le prišli notri. Medtem smo se insajderji, z zapestnicami na rokah, prosto sprehajali ven in noter iz fanpita.

A pretežen del peturnega čakanja vendarle ni bilo sprehajanje, teveč čakanje. Sede, leže, stoje, na najbolj udobnem mestu in položaju, ki ga najdeš, medtem ko mimo tebe večinoma hodijo trume ljudi.  Vmes še poješ, kar si prinesel s seboj ali skočiš po kos pregrešno drage pice na katero izmed številnih stojnic s hrano ter kaj popiješ. A po pameti. Ne zaradi strahu pred alkoholiziranostjo in nespominjanjem koncerta, temveč zaradi težavnosti odhoda do wc-jev ob pričakovanem triurnem koncertu, polnem stadionu in lokacijo wc-jev povsem na zadnjem delu parterja. Med koncertom je to misija nemogoče. Sama že navajena takšnega čakanje, čeravno je bilo tokratno res najdaljše doslej, sem si čas krajšala s petkovim tednikom, nekateri so kartali, brali knjigo, drugi tudi spali. Nekateri smo sedeli na tleh na svoji oblačilih, drugi so si prinesli razne folije, nekateri celo ležalke za na plažo. Večina izmed nas je imela s seboj nahrbtnike. Nekateri manjše, nekateri pa so bili po velikosti bolj primerni za kakšen daljši hribovski vzpon. Ravno, ko sem se posvečala branju intervjuja s kmalu bivšim dekanom Ekonomske fakultete o ekonomski situaciji v Sloveniji, so začeli nekateri obiskovalci vzklikati in vstajati na noge. Na stadion so prišli Bruce in člani E Street Banda. Nekaj minut kasneje, ob pol šesti uri, ko sem se zopet zleknila na tla k svojemu intervjuju, se je na odru z akustično kitaro in orglicami pojavil Bruce in odigral dve pesmi The Promised Land in Growin’ Up. Prvič je to naredil na lanskoletnem koncertu v Helsinkih ob koncu evropskega dela turneje, ko je solo odigral celo pet skladb, tokrat je to ponovil. Nadaljnje triurno čakanje je bilo zato toliko lažje in je minilo hitreje. Po sedmi uri se je pričel stadion polniti, sedenje v fanpitu skoraj ni bilo več mogoče, zadnjo uro in pol se je pričakalo stoječe ter v “borbi” za čim boljši položaj.

Le nekaj minut po uradno napovedani uri koncerta je na oder stopil Bruce in zopet na akustični kitari odigral The Ghost of Tom Joad. Člani E Street banda ter ostali del pihalne in pevske zasedbe so se mu pridružili v ritmih Long Walk Home in triurna rock’n’roll zabava se je lahko pričela. Kot na prejšnjih dveh koncertih tudi tokrat niso razočarali. Po pričakovanjih je bilo povsem nasprotno. Navdušili so publiko, ki je ni motilo niti rahlo deževje. Skoraj polovica repertoarja je bila drugačna kot na preteklih dveh koncertih, ki sem ju obiskala. Odigrali so ves album Born To Run, z njega tudi meni najbolje izvedena pesem celega večera Jungleland, nekaj glasbenih želja iz občinstva Something in the Night, The Ties That Bind in Boom Boom, z zadnje plošče Wrecking Ball, Shackled and Drawn in še kakšno ter še druge uspešnice. Za to turnejo ima glasbena zasedba z Brucem načelu uigranih več kot 80 pesmi, zato so si koncertne setliste precej različne. Tudi na tem koncertu mu je Waitin’on a Sunny Day pomagal odpeti fantek iz občinstva, pri Dancing in the Dark je na oder potegnil dve oboževalki in z njima zaplesal. Najbolj prisrčen pa je bil starejši oboževalec, ki se je na odru glasbeni zasedbi pridružil ob Pay Me My Money Down, ko je z dvema žlicama igral na nekakšen kovinski ovratnik. Zopet super glasbeni večer z Brucem in ostalo njegovo glasbeno ekipo, ki ga niso mogle pokvariti niti manjše težave pri ozvočenju v drugem delu koncerta.

Če seštejem. Skupaj torej okoli osem ur vožnje z avtobusom, peturno čakanje na pričetek koncerta, triurni koncert ter predvsem odlična glasba in koncertno doživetje, ki se ga ne pozabi. Prvi dva našteta koncertna čara sta zaradi drugih dveh pozabljena v trenutku. Ali pa vsaj, ko se ob pol šestih zjutraj naslednjega dne, tokrat v soboto, končno zlekneš v posteljo, in ti ni potrebno že čez dve uri vstati za odhod na delo. In že razmišljaš o naslednjič. Če ne Brucu, pa o kakšni drugi izvajalki ali izvajalcu.

Tekst in foto: Polona Černič
Video: Metod Bočko 

Za varen prevoz na koncert in nazaj se iskreno zahvaljujemo Koncert Friku!!!

Povezani članki: