Yeah Yeah Yeahs – Mosquito

Yeah Yeah Yeahs - Mosquito

2013, Polydor / Universal Music Slovenia

Pravzaprav o novi plošči njujorškega trojčka, ki je v začetku tega tisočletja eksplodiral na indie rock sceno in s svojimi prvimi tremi izdelki dodobra omočil spodnjice glasbenokritiške srenje, veliko, če ne kar vse, pove že naslovnica. Kričeč, plastično roza dojenček, popacan z zeleno sluzjo, in ogromen, ostuden komar izpadeta kot glasen, konkretno WTF moment, ki pa mu vsekakor ne gre očitati običajnosti oziroma nevpadljivosti.

In takšna je tudi glasba, ki se skriva na spiralasto poslikanem ploščku. Na viških energije so Yeah Yeah Yeahs glasni, kričeči, že kar kičasto in-you-face, z melodijami in refreni, ki bodo še cel dan odzvanjali po lobanji, a njihov godbeni mišmaš postreže tudi s konkretnimi WTF momenti. Bi ljubezensko pesem vesoljcu? Ali pa morda slovnično minimalistično pesem o komarju? Yeah Yeah Yeahs ustrežejo. Od elektronsko plesnega zvoka prejšnjega albuma It’s Blitz! se je trio sicer vrnil k svojim bolj rokerskim začetkom, a žanrske oznake jim še vedno ne predstavljajo omejitev. Uvodni single Sacrilege se skorajda porogljivo, a zelo učinkovito poslužuje gospel zbora, na Buried Alive gostuje ena izmed bolj ekscentričnih person reperja Kool Keitha, Under The Earth in Slave pa ne varčujeta z dub reverbi. Rezultat je neonsko pisan kaos, ki ne deluje kot zaokrožena celota, a vseeno postreže s presežki, skupaj pa ga drži predvsem prepoznaven vokal Karen O, zdaj uporniško razbrzdan, drugič sentimentalno raznežen, vseskozi pa z nezgrešljivim njujorškim attitude-om. Proti koncu, z zaključnim trojčkom skladb, Mosquito na žalost popusti pod težo melanholično obarvanih balad, ki ne izpolnijo pričakovanj do skupine, ki je že na prvencu postregla z ljubezensko mojstrovino Maps. Always z nadležno ponavljajočim se refrenom, Despair, ki obljublja in gradi, a ne dogradi, ter bleda Wedding Song ne predstavijo nežne plati skupine v njeni najboljši luči. Bolje pa se pri tem odreže hipnotična Subway, ki s podloženim semplom vožnje vlaka po tirih poslušalca hitro zagrabi in odpelje.

Komarja niti ne opazimo, dokler nas ne piči, in tako je tudi z Mosquito. Četudi nezanemarljiv del plošče mine brez večjega vtisa, ko Mosquito piči z najboljšimi želi, ga vsekakor opazimo in se kar ne moremo znebiti srbenja, ki ga pusti za sabo.

Daniel Sheppard

Povezani članki: