V romskih in afriški rap ritmih do zaključka Druge godbe

Druga godba 2013

Ljubljana / Križanke
11. 5. 2013

Moja malenkost se je intenzivnega sosledja muzike lotila skrajno modro in zmerno, če se navežem na zapis kolega Anžeta Zormana, ki je pisemsko pokrival klubski del festivala Druga godba 2013, in se takoj po zadnjem taktu Damirjevega Sevdah Takhta skakajoč mimo luž na Metelkovi odpravila na nekajurni krepčilni spanec. V soboto dopoldan mi tokrat ni bilo potrebno pripravljati zajtrka, zato so s tapasi poskrbeli kar v Klubu Cankarjevem domu. Da pa nisem po kvartetu Las Migas omagala tudi sama, pripisujem zaslugo udeležbi treninga z gongi, ki je bil zaradi premajhne dvorane za vse zainteresirane sicer bolj podoben predstavitvenemu srečanju, je pa trening  vseeno poskrbel za dovoljšno telesno zvokovno osvežitev za nadaljevanje vsrkavanja drugogodbaških ritmov.

Duo Catch-Pop String-Strong je bil dejansko blazno simpatičen, kot pravilno predvideva zgoraj omenjeni kolega. Vnela bi se lahko debata, ali so Melt Yourself Down dejansko največje presenečenje festivala. Da, so frišno skakajoče inovativni in čez nekaj let se bomo lahko hvalili, da so svoj koncertni debut izven Velike Britanije doživeli ravno na Drugi godbi, a CD srbsko-kosovske dvojice Jelene Popržan in Rine Kacinari na polici pove, kdo me je bolj prepričal. Dvojica na violi in čelu izvaja nekakšni godalni kabare, ki se jezikovno samozavestno suče med angleščino, nemščino in srbo-hrvšačino. Mimika glavne vokalistke Jelene Popržan pa tam nekje v ozadju spominja na nam dobro poznane The Tigel Lillies. Poleg nje na čelu samozavestno simpatična in slovenska govoreča Rina Kacinari doda še piko na i. Naslov izvedbeno kabareško in najbolje prepričljive, skoraj sedeminutne zgodbe, Turbofolkqueen or Slavica the Cleaning Maid, pove dovolj. Koncertu je sledil skoraj dvourni pogovor Jergovića in Imamovića na temo sevdaha, od katerega so zagotovo mnogo več kot le pomnjenje njegove emancipatorne vloge odnesli bolj spočiti obiskovalci. Najbolj vztrajni pa smo se nato odpravili še v smeri Kina Šiška, kjer je za glasbeno ozadje ob čakanju na zadnje dva koncerta poskrbel DJ Peter Barbarič.

Za zaključek Druge godbe, če izpustimo DJ set N”Toka, na katerem nisem bila prisotna, sta poskrbeli dve izvrstni rap zasedbi. Prva, Šutka Roma Rap, prihaja iz Makedonije, natančneje iz romskega naselja blizu Skopja, ki je nastala pod okriljem makedonskega Zavoda za odprto družbo v okviru projekta, s katerim so želeli osmisliti življenje romskih otrok v naselju. Vsaj za deset mladih, ki v zasedbi sodelujejo, poleg petih vokalistov (Fet Joe, Al-Alion, Error, Mali, Taki, Kej1, N100), še trobentač, saksofonist, klarinist, basist in bobnar, lahko trdimo, da jim je to več kot odlično uspelo. Zavod jim je na začetkih pomagal pri najemu prostora za vaje in organizaciji koncertov. Leta 2010 so tako pri založbi FOSM izdali prvi CD, kompilacijo skopskega romskega repa. Zasedba ni tako estetsko usklajena, fantje se ne gibljejo v najnovejših in modernih oblačilih, kot jih lahko gledano v videospotih pretežno ameriških hip hop zvezd, in so na trenutke na odru malo nerodni, a  navedeno nadomestijo s spontanostjo in igrivostjo, ki jo v romščini in makedonščini odrepanimi besedili skozi ves nastop spremlja energični pihalni bend. Drugi nastop izvajalca Blitz The Ambassadorja je bilo na estetski ravni popolno nasprotje. Samuel Bazawul, kot je njegovo pravo ime, se je od selitve iz Gane v New York leta 2005 očitno že dodobra aklimatiziral. Stilsko in profesionalni uigran bend, ki ga sestavljajo še trije predstavniki pihalnike sekcije (saksofon, trobenta in pozavna) ter kitarist, basist in bobnar, je izvajal nekakšen afrosoulrap pri čemer je bil poudarek na reparskem delu še najmanjši. Nastop je bil podkrepljen z video projekcijo podob Afrike, ki so poudarjali sporočilno vlogo besedil o težavnem položaju afriške celine ter, kot je sam omenil, izvirno vlogo afriške celine v večini glasbenih zvrsteh. To pa nas zopet popelje nazaj na glasbo Rokie Traoré in vpliv afriške celine na razvoj blues in rock afroameriške glasbe. Krog je sklenjen.

Prišli smo do konca novo konceptualiziranega 29 urnega festivala Druga godba, katerih zvoki še vedno odzvanjanjo v ušesih in bodo še nekaj časa. Na nekaj prejšnjih izvedbah festivala, katerega koncerte sem obiskala, tako močno in intenzivno niso še nikdar. Ker tako okoli mene pravi še kdo, kaže, da so se organizatorji odločili za pravo smer nadaljnjega razvoja. Ali izkupiček v blagajni pravi enako, vedo sami. Vsekakor pa upam, da bo glasbeno vrednost festivala ponovno spoznala tudi Mestna občina Ljubljana in ga tako letos kot tudi v prihodnjih letih ponovno finančno podprla. Na 30. festival Druga godba!

Polona Černič

 

 

Povezani članki:

Značke: