V objemu distorziranega brnenja

Samothrace

Ljubljana /AKC Metelkova mesto / Channel Zero
14. 5. 2013

Medtem ko se je večina študentarije napijala in uprizarjala dionizove igre na Rožniku, smo se nežalujoči ostali raje odpravili na Metelkovo, v podtalje kluba Ch0, kjer smo se nadejali melanholičnega večera treh novejših doom/sludge bendov – ameriških Bell Witch ter Samothrace in slovenskih The Canyon Observer.

Večer so otvorili slednji. Mlada skupina se je po dveh EP-jih hitro zavihtela na vrh uborne slovenske doom/sludge scene in ima za sabo že par turnej po Evropi. Po kadrovski menjavi kitarista so svoj zvok iz tipičnega post metal muziciranja preusmerili v izpopolnjevanja riffa in gradnjo variacij na njega. Pri tem je glavno vlogo igrala ritem sekcija bobni-bas, ki je nastavila osnovno ritmično zanko, okoli katere sta kitarista pletla svoje bolj ali manj ambientalne vključke in melodične linije, dokler se vsi niso spustili v intenzivnost podajanja glavnega riffa. Pomembno vlogo pri tem je imel tudi vokalist, ki je svoj z efekti debelo podložen vokal uporabljal kot peti inštrument; od eteričnih aaa pa vse do kričavega growla. Vsi ti elementi so bili do perfekcije izpopolnjeni v njihovem alter hitu My Will, s katerim  so tudi zaključili svoj set. Obilo dimne zavese in posrečena uporaba luči (predvsem stroboskopske) sta pa dodali še vidno komponento njihovi zvočni intezivnosti.

Bell Witch je stranski boben-bas projekt basista Samothrace in duo je do zdaj izdal istoimenski demo ter prvenec Longing. Dueti v metalu niso redki, a bi človek pričakoval, da bo samo ritem sekcija imela precej osiromašen zvok zaradi manjka kitare. Oh, kako bi se ta osebek motil! Šestrunski distorzirani bas je brez težav prevzel vlogo do zemeljskih globočin nizko uglašene kitare, za melodične linije solo kitarista pa je poskrbela kar basistova desna roka. Medtem ko so prsti leve roke oblikovali težke tone/akorde, je desna roka pletla počasne melodične linije. Ta dualnost igranja je še bolj izstopala v mirnejših delih, kjer je basist naenkrat igral bas, ritmično in solo kitaro hkrati. Kdo sploh še rabi kitarista? Trši doomerski deli so ponekod prihajali v dronovske vode, saj so se posamezni toni/akordi prelivali drug v drugega, v enotno zvočno masivo. Glavni del ritmične podlage je tako padel na bobnarja, ki je s preprostimi, a učinkovitimi prijemi peljal to gmoto naprej. Slednji je prispeval tudi suhe doomerske growle, medtem ko je za mirne predele vokale prispeval basist. Na žalost se je njegov glas izgubil v hrupu inštrumentov, tako da se ga je komaj kaj slišalo.

Kvintet Samothrace sestavljajo člani, zbrani z vseh koncev ZDA, do zdaj so pa povili prvenec in en EP. Igrajo doom/sludge mineštro z veliko vplivi starega dobrega bluesa. Ta se je najbolj odražal v solo/melodičnih linijah, ki sta si jih izmenjavala kitarist in kitaristka, parkrat pa sta se prepustila tudi skupnemu soliranju.  Tempo njihove glasbe je bil nekoliko hitrejši od prejšnega benda; no, s prve smo prestavili v drugo prestavo. Ob mastnih kitarskih rifih je basist večkrat ubral svoje linije in parkrat celo zasoliral. Ob že tako glasnem basistu in grmečih bobnih sta dve kitari zganjali takšen hrup, da se je dobesedno tresla cela dvorana, vključno s plastenko vode v moji roki! Na žalost pa je glasnost namastila že v osnovi precej masten zvok, tako da je zlasti pri čistih kitarskih linijah bila kvaliteta zvoka kar slaba. Nekoliko slabši in bolj organski zvok v živo je vzeti v zakup, a tokrat mislim, da je kvaliteta le trpela, saj so imeli po mojem mnenju najslabši zvok večera. Growl kitarista se je na primer le redko dvignil izpod glasbene podlage. Navkljub slabemu zvoku pa so bili odlični in publika se je od težkih ritmov zadovolj(e)na odpravila domov.

Tekst: Tit Slatinšek
Foto: Branka Resnik 

Povezani članki: