Rokia Traoré – Kraljica afrorocka otvorila Drugo godbo

Rokia Traoré / foto: Matej Pilić

Ljubljana / Križanke
10. 5. 2013

Po obisku malijske dvojice Amadou & Mariam mesec dni nazaj nas je na otvoritvenem koncertu 29. izvedbe festivala Druga godba pričakala še večja malijska glasbena zvezdnica Rokia Traoré. Kot hčerka diplomata, tudi saksofonista, se je v otroštvu veliko selila in pretežen del mladosti preživela na veleposlaništvih in konzulatih v Bruslju, Rijadu, Alžiru in Parizu, v Franciji, kjer je tudi njeno trenutno bivališče. Ljubljano je obiskala tretjič, tokrat drugič v okviru festivala Druga godba, na kateri je prvič sodelovala leta 1999, ko je leto po izidu predstavila prvenec Mouneissa. Tokrat pa je, le mesec dni po izidu, predstavila odličen album Beatiful Africa.

Organizatorji Druge godbe so se letos odločili za nov koncept festivala in nas v 29 urah popeljali v različne glasbene svetove. Vrata v le-te je v petek zvečer, po nekaj festivalskih letih premora znova v Križankah, odprla Rokia Traoré. Obiskovalci dveh preteklih koncertov v Ljubljani s(m)o se na podlagi preteklih koncertnih izkušenj nadejali plesnega večera, tokrat v še bolj afro-rock ritmih kot na zadnjem koncertu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ko ji je uspelo obiskovalce na noge postaviti in obdržati slabe tričetrt ure. Za Gallusovo dvorano redek dosežek.

Pred dobrim mesecem dni je izšel njen peti album Beautiful Africa, za katerega je napisala vsa besedila in glasbo, posnela pa ga je s producentom Johnom Parishem, najbolj znanim po sodelovanju s pevko PJ Harvey, v bristolskem studiu Toybox, ter mednarodno paleto drugih glasbenikov. Kot je sama omenila v intervjuju pred zadnjim koncertom v Sloveniji, leta 2008, ne zna igrati tradicionalne malijske glasbe, ker se tega ni učila. Odraščala je ob zvokih Dire Straits, Pink Floyd, Led Zeppelin, Jimija Hendrixa, Otisa Reddinga, Marvina Gaya, Stevieja Wonderja, Billie Holiday ter mnogih drugih rock, jazz in blues izvajalcev, katerih vpliv je mogoče slišati na vseh njenih dosedanjih albumih. Njen prvi glasbeni projekt Mouneissa je temeljil na zahodnoafriških klasičnih akustičnih inštrumentih, za katere je pesmi skladala na netradicionalen način, čeprav so zvenele zelo tradicionalno nekomu, ki ne pozna malijske glasbe. Pri predzadnjem albumu Tchamantché se je glasbe lotila z novim pristopom. Spremenila je orkestracijo in način skladanja, obdržala je le n’goni, tradicionalno malijsko lutnjo, ki še vedno uporablja. Pri najnovejšem albumu pa je stopila še korak dalje, še večji poudarek kot na preteklih projektih je namenjen rock kitari in siceršnjemu zvoku, s čimer je morda zarisala novo glasbeno zvrst, ki jo lahko poimenujemo kar afrorock. Govorimo lahko o vrnitvi rock glasbene zvrsti na afriško celino, s katere nenazadnje izhaja in s katere so prvotno črpali afroameriški glasbeniki.

A sodobna malijska glasba, ki jo poleg Rokie Traoré in Amadou & Mariam sestavljajo še tako slovita imena glasb sveta, kot so recimo zasedba Tinariwen, Salif Keitain in Toumani Diabaté, v domovini po lanskoletnem državnem udaru ni zaželena, saj so islamske skupine prepovedale prevladujoče in v razvitem svetu popularne zvrsti glasbe. O težavnih političnih in družbenih razmerah v Maliju in nekaterih drugih afriških državah govori tudi naslovna in istoimenska pesem, prva uspešnica albuma, Beautiful Africa, ki  je večinoma zapeta v francoščini in bambarščini, zadnji verz pa v jezi v angleščini, “Yet my faith does not know failure”. Ne naključno bi lahko rekli. V angleškem jeziku danes komunicira večina razvitega sveta, tudi tisti, ki s prodajo orožja v Afriko in drugimi početji onemogočajo ustavitev vojn in nemirov ter posledični razvoj na vsej afriški celini.

Večina petkovega koncerta je Rokia Traoré odpela v bambarščini, le drugo uspešnico z albuma Mélancholie v francoščini. Koncert se je začel nekoliko zadržano, kar je sicer običajno za slovensko občinstvo, po drugi strani pa zaradi pogoste navade koncertnih organizatorjev v Sloveniji, da se le-ti ne pričenjajo ob točno napovedanih urah, temveč običajno nekoliko kasneje. Tokrat je bilo zaradi tesnega urnika festivala potrebno začeti točno. Ob pričetku koncerta je bil zato v Križankah poln le prvi spodnji, tokrat sedeči, del prizorišča. Ostali del Križank pa se je napolnil do precejšnje mere tekom ure in tričetrt dolgega koncerta. Po parih odpetih pesmih se je nekaj obiskovalcev le opogumilo in zasedlo prostor tik pred odrom, ki je bil prost, kar je vredno pohvale. Tako je bil prostor za poplesavanje ravno prav zaseden, da je bilo dovolj še prostora za miganje, zasedba pa je drvela iz ene skladbe v drugo, večinoma med skladbami z novega albuma, pa tudi s predzadnjega, recimo Zen. Odziv občinstva je narisal nasmeh na usta Rokie in ostale zasedbe, ki jo sestavljajo še Mamah Diabaté (n’goni), Stefano Pilia (kitara), Ruth Goller (bas, kontrabas), Dave De Rose (bobni) in spremljevalni pevki Fatim Kouyaté in Bintou Soumbounou. Koncert se je tako končal s plesočim občinstvom pod odrom in le z enim podaljškom, saj je bil že čas, da se drugogodbaška karavana premakne na Metelkovo. Za zaključek je izvedla skladbo Gloomy Sunday, ki je izvorno madžarska pesem, znana pa je po priredbi Billie Holiday.

Glasba Rokia Traoré ne sloni le na odličnih afrorock ritmih, ob katerih je miganje, za plesno bolj navdahnjene, neizogibno, ampak ima njena glasba in besedila njenih skladb tudi kvalitetno sporočilno vlogo, ki je na takšnih koncertih, ker jezika pač velika večina ne razume, potisnjena na stran. Ob poslušanju njenih albumov jezik ne bo problem, ker je v priloženi knjižici poskrbljeno za prevode besedil. Toliko za vse tiste, ki vas je koncert navdušil in vas mika, da si bi njeno glasbo zavrteli še ob kaki drugi priložnosti.

Tekst in foto: Polona Černič 

 

 

Povezani članki: