Odličen v vseh pogledih – Balkan Trafik Festival

Balkan Trafik Festival

Belgija / Bruselj / Bozar
17.-21. 4. 2013

Če bi morali na kratko povzeti vtise ob obisku Balkan Trafik Festivala, ki je nedavno potekal v belgijski prestolnici, bi bi zadostoval jedrnat uau! Mini rockonnetovsko bruseljsko odpravo je navdušilo vse: lokacija, organizacija in program. Še najmanj pivo – ob vseh odličnih belgijskih pivih so organizatorji za uradnega izbrali precej vodeni Jupiter. Še bolj pa je presenetila ugotovitev, da za kozarec vode plačaš  2,5 evra, prav toliko kot za kozarec prej omenjenega hmeljskega napitka. A če se vrnemo k bistvu. Sedma edicija festivala je postregla s številnimi odličnimi izvajalci, med okoli 120 glasbeniki so se posebej izstopale zasedbe Fanfare Ciocarlia, Imam Baildi, Damir Imamović Trio,  Eda Zari in Guta Family.

Festival, ki je trajal od srede do nedelje, je svoj vrhunec doživel ob koncu tedna. Že pred vhodom v Bozar, čudovit koncertno-razstavni prostor, ki bi ga po kapacitetah se najlaže primerjali z ljubljanskim Cankarjevim domom, le v nekoliko manjših proporcih, je obiskovalce pričakal miniaturni romski muzej, ki je svoje domovanje našel v stari Adriini prikolici, vonj po čevapčičih, ki so bili pravi hit in tudi temu primerno hitro pošli, ter zvok tega ali one manjše zasedbe, ki je sodelovala na festivalu. Po vstopu pa se je prava zabava šele začela. Dobesedno za vsakim ovinkom je obiskovalce čakala nova glasbena, plesna ali gastronomska poslastica. Medtem, ko so v eni od velikih dvoran mojstrsko pihali v svoja pihala člani ene najboljših trubaških zasedb na svetu, romunski Fanfare Ciocarlia, pod odrom pa poslušalci plesali, kot da bi bili na punk koncertu, so njihovi sosedje Bolgari nadstropje niže predstavljali tradicionalno glasbo in plese svoje dežele. Kratek sprehod mimo nove kulinarične postaje, na kateri je dišalo po odličnih pitah, in že smo se znašli v Rembetiko Caffeju, kjer so na račun prišli ljubitelji grškega glasbenega in plesnega izročila. Nadaljnji sprehod po glasbenem labirintu pa nas je pripeljal še do zadnje postaje. V ‘kafani’ Balkanske note je od sebe dala vse romunska zasedba Guta Family. Zven dveh brezhibno uglašenih violin je spremljal zvok harmonike, basa in milozvočnih cimbal. Brez premora je zasedba nizala tradicionalne romunske skladbe. Odigrane so bile z neizmerno lahkotnostjo, a vseeno zadele naravnost v srce. Trebuščke pa so ob tem božale tradicionalne turške sladice in kava. Tisti, ki so kavo raje zamenjali s čim alkoholnim, so lahko poizkusili tudi – sicer zelo omejeno – ponudbo slovenskih vin. Izbor sicer ni bil najbolj reprezentativen in po našem okusu, a vseeno smo si sredi Bruslja že iz državljanske dolžnosti privoščili kozarček ali dva. Pester in vtisov poln večer se je zaključil še z nastopom trubaške zasedbe Barka Brass Band, ki so pred stojnico srbske turistične organizacije zelo uspešno vabili obiskovalce na festival v Guči, pa tudi na druge srbske veselice, kot so Festival Exit, Nišville Jazz Festival in beograjski Beerfest. In po gneči pred stojnico sodeč, nas ne bi čudilo, če bodo letos vse te festivale obiskale trume navdušenih Belgijcev.

Sobota je prinesla nov paket odličnih glasbenih izvajalcev. Za idealen popoldanski uvod je poskrbel Damir Imamović, ki že čez dva dni prihaja v Ljubljano. S svojo odlično vokalno interpretacijo bo ob spremljavi kitare, basa in tolkal predstavil svojo vizijo sevdalink na festivalu Druga godba. Bruseljski mini koncert – zaradi natrpanega programa je bil marsikateri koncert krajši, kot bi si obiskovalci ali izvajalci želeli – je bil dobra spodbuda za četrtkov obisk Menze pri koritu. Ob zvoku njegovega glasu ti zatrepeta srce, čutiš bolečino neizživete ljubezni in veselje ob majhnih življenjskih radostih, ki jih opeva v svojih pesmih. In dlake ti gredo, hočeš- nočeš, pokonci. Še eno pozitivno presenečenje je bilo prvo srečanje z albansko jazz sceno, ki jo je na festivalu predstavljala zelo simpatična pevka Eda Zari. V pretežno jazzovske ritme je s spremljevalno skupino spretno vpletala tradicionalne balkanske lestvice. Njen vokalni razpon pa je prepričal tako (že prepričane) albanske kot druge poslušalce.

Še eno odkritje, ob katerem smo se vprašali, zakaj v Sloveniji tako redko slišimo grške zasedbe, so bili vsekakor Imam Baildi. Odlična zasedba, ki v svojo glasbo vnaša tako tradicionalne kot moderne grške in druge etno ritme. Od duba, trip-hopa, drum and bassa in celo hip hopa, do bluzovskega rembetika, flamenca in še česa. Dodajte temu še MC-ja, ženski vokal in vroči balkanski temperament in dobili boste navdušeno občinstvo, ki veselo poskakuje v ritmu. S svojim energičnim nastopom so v zrak spravili celotno halo, v kateri so sicer res prevladovali številni Grki, nič manj pa se nismo zabavali tudi vsi ostali.

Popolnoma drugačna ‘zabava’ pa se je medtem odvijala v glavni avli, kjer se je že uro pred koncertom nabrala nepregledna množica ljudi, ki so si prišli ogledat glavno zvezdo letošnjega festivala, Gorana Bregovića. Takšnega navdušenja, ki je v zraku vladalo že pred koncertom, kljub obisku številnih njegovih nastopov, pa še ne!  Njegov koncert je bil razprodan že več dni pred začetkom festivala, pred vrati je ob njegovem nastopu ostala tudi večina novinarjev. No, nekako si nam je koncert, ob pomoči nadvse prijazne predstavnice festivala, le uspelo ogledati. Evforija, ki se je začela že pred vrati, se je nadaljevala tudi v dvorani. Večina sedežev je samevala, ljudje so stali, plesali in – ko so znali – tudi prepevali. Od samega začetka do čisto zadnjih taktov bisa. Na odru pa je Bregović ponovil svoj standarden nastop, na katerem je z osmimi spremljevalci predstavil tako nove pesmi z albuma Champagne for Gipsies, kot stare uspešnice, vse skupaj pa seveda zaključil z uspešnico Kalašnjikov. Morda je bila kriva utrujenost po dveh dneh zabave, glasbe in plesa. Morda dejstvo, da smo identičen koncert že gledali na lanski Guči na Krasu. Morda spoznanje, da Brego za skoraj vse komade uporablja nasnete matrice (doživetje koncerta je čisto drugačno, če ga preživiš tako, da ves čas dihaš za vrat tonskemu mojstru). Kakorkoli, mnogo več evforije smo občutili ob marsikateremu drugemu nastopu. Kar pa ne velja za 99,9 odstotkov ostalih obiskovalcev, ki so koncert zapuščali z napol orgazmičnimi nasmeški na ustnicah.

V vsakem primeru je po takšnem vrhuncu večini obiskovalcev, sploh tistih, ki so festival spremljali več dni, zmanjkalo energije in Bozar se je hitro praznil. Najbolj vztrajni so sicer ostali in uživali v preostali glasbeni ponudbi, a v zraku je bilo čutiti, da je veliki finale za nami. Zato smo se počasi poslovili. Polni dobrih vtisov, novih glasbenih odkritij in v upanju, da se vrnemo tudi prihodnje leto. Tako se dela festival!

Tekst, video in foto: Ines Kočar in Fabio del Coco

Damir Imamović:

Imam Baildi:

Goran Bregović:
Fanfare Ciocarlia:

 

 

 

Povezani članki:

Značke: